E-mail
Novice Povezave Vpis v klub Guzzi oglasnik Guzzi Trgovina Moto Guzzi forum Člani

VELIKI TEST
     MOTO GUZZI V11 SPORT Caffe racer

Guzzi je slovenskim ušesom domače ime. Po naših cestah je vozil že pred drugo svetovno vojno. S temi stroji, ki smo jim zaradi vidnega kromanega vztrajnika ob strani rekli kar salamoreznica, se je vozila tudi jugoslovanska vojska.
Vmes, tam konec osemdestih, so se našli poznavalci, ki so kdo ve kako uvozili kakšen dragulj stila V7 Sport in Le Mans. Ta dva sta bila pred dvema desetletjema ravno tako pojem ostrine, kot je danes kakšen 916, R1 ali Millle.

Morda je bil takrat Moto Guzzi še bolj fascinanten, ker je imela konkurenca manj adrenalinske motorje. Težko je vrniti film nazaj in postaviti resnično vrednost takratnih lepotcev. Danes v življenju preprosto več šteje "tu in zdaj" kot obujanje nekakšnih spominov in življenje na stari slavi. Toda dobre korenine, kakršne ima Moto Guzzi, imajo vrednost in težo. Celo vedno bolj, če smo realni. Le poglejte Harley ali BMW, tudi Triumph šteje v ta mnogokotnik.

Guzziju poslovno zadnja leta res ni bilo lahko. Stara tovarna tam pod hribi v Mandellu del Lario je nefunkcionalna za stroškovno obvladovano velikoserijsko delo. Ljudje tam pa so preveliki tradicionalisti, vezani na svoj izdelek, da bi šli v službo v novo tovarno, ki jo je Guzzi nagledal v Monzi. Raje so v dveh letih postavili pred vrata cel niz menedžerjev, kot da bi sprejeli radikalno spremembo teh ljudi, ki motorjev nimajo v srcu. No, pred mesecem dni je Guzzi kupila Aprilia, ta poteza pa ima vsaj drugačen prizvok: oboji so motoristi in iz te moke mora biti kaj dobrega kruha. Guzzi ima tudi izdelan prototip dvovaljnega motorja, ki bi bil lahko dober tudi za superbike… no, pa ostanimo na trdnih tleh. Toda tudi V11 Sport je tak stroj, da se človek gladko ozre za njim in se prepusti navalu čustev.

V11 Sport je odgovor na vse pripombe, ki so letele na športni Centauro. Je zelo prepričljiv, opazno, všečno in originalno oblikovan motocikel, ki oživlja tradicijo nekdanjega V7. Daleč najlepši je v tej kovinski zelenkasto-rumeni barvi, ki jo dopolnjujejo rdeči dodatki, krom in zlata. Ker je učinek dober, je treba za takšno lepoto nekaj malega doplačati. Pošteno, mar ne? Vsakdo, kdor me je ujel poleg Guzzija, se je navduševal nad obliko, lepoto, celo avtomobilisti iz naše redakcije. Da gre 1000 cm3 lahko tudi hitro, je pa jasno že otrokom. Pa čeprav mladostniki ne vedo več, kaj pomeni slog Caffe Racer, ki ga V11 Sport tako učinkovito obuja: nič plastike okoli luči, športni duh in dolga posoda za gorivo, dvodelno navzdol priostreno krmilo… le lična izpušna cev ni več prosto odprta v nebo. Je pa glas dvovaljnika še vedno mogočen, toda nikakor moteč. No to bodo povedali sosedje.

V Guzziju so dobro delali, tega ne smemo prezreti. Resda so ta motocikel snovali na tradiciji, toda v dveh letih od predstavitve prototipa so grobosti zgladili. Tako ne boste več videli "traktorsko" masivnih odlitkov za stopalke in ročice, komponente so lične in dobrega imena. Nikjer ni videti, da bi kdo šušmaril. Izdelava je solidna in detajli precej lepo dodelani. Celo tako daleč so šli pri posodobitvi, da ima stroj (dobro delujoč) šeststopenjski menjalnik, čeprav moč na zadnje kolo še vedno dostavlja kardan.

Sestavni deli so zelo preudarno izbrani. Merilniki nosijo na belni imeVeglia. Zavore je dobavil Brembo, spredaj par delno plavajočih kolutov premera 320 mm, v katera grizeta štiribatni čeljusti iz cenjene kolekcije Serie Oro; hidravlične cevi pa so opletene z jekleno nitjo. Tudi kolesa uliva Brembo. Vilice z nastavljivim hidravličnim delom - te so Marzocchijeve. Blažilnik krmila - Bitubo. In ne nazadnje, če le kaj daste na ponos slovenskega znanja in dela, pri Akrapoviču imajo na zalogi razvit ustrezen izpušni sistem.

Merilna aparatura pri Akrapoviču pokaže, da dvovaljnik izkašlja na zadnje kolo dobrih 79,5 KM pri 7800 vrtlajih v minuti, in čeprav graf kaže, da moč zaniha med 3500 in 4500 vrtlaji, tega v vožnji ni zazanati. Morda bi se dalo nameriti tudi kakšnega "ponija" več, kajti testni Guzzi nam je bil predan povsem nov in neutečen, toda tudi 80 KM je dovolj, da takole slečen motocikel dovolj živahno skoči čez 200 kilometrov na uro, kjer je vetra toliko, da ima motorist precej hitro dovolj priganjanja in se zadovolji s skoki tja do 150 kilometrov na uro. Prečno stoječi dvovaljnik kar prepričljivo predeluje z elektronskim vbrizgom odmerjeno gorivo, tudi nad elastičnostjo ali nad mirnostjo teka se ne kaže pritoževati. So pa čutni in po kakšni uri vožnje tudi moteči treslaji, ki dosežejo roke in se pojavljajo po prvi tretjini odprtja plina. Kovina krmila beleži vsak vžigalni takt, začuda pa stopalke in ogledali ne trepetajo. Tudi vrtilni moment (v desno) motorja je močno čuten, toda tega se da privaditi in v odzivih predvideti.

Sedi in počuti se dobro. Nastavljive ročice zavore in hidravlično vodene sklopke dovoljujejo, da prilagodimo gibe željam, lahko se poigramo z lego krmila. Kakšna sekunda ogrevanja zračno hlajenega stroja je dovolj, da že gladko potegne - pred pregrevanjem ga varuje hladilnik olja. Menjalnik in sklopka prav vzorno mehko in tekoče vklapljata, tudi če so želje bolj športne narave.

 Dogajanje pod kolesi, merjeno v kilometrih na uro, pa pravi takole: prva do 80, druga 110, tretja 140, četrta slabih 185… peta, šesta dopolnita mero za odvzem vozniške. Najbolj idealna cesta je ovinkasto razgibana s hitrostmi 150 kilometrov na uro. V tem območju je V11 Sport živahen, gibčen, v ovinkih miren in predvidljiv, pri zaviranju očinkovit. Tudi zadnja zavora je zelo predvidljiva in jo je brez težav mogoče dozirati. Skratka, dogajanje je do hitrosti 150 kilometrov na uro povsem v mejah pričakovanj in motocikel se pokaže vodljiv brez veliko plezanja po sedežu. Nad to hitrostjo postajajo veter in treslaji premočan nasprotnik za podaljšane užitke.

Preberite navodila, da vas ne bo zavedlo! Vzmetenje je mogoče nastavljati (skorajda) v vseh smereh, le prednapetosti vzmeti spredaj ni mogoče uravnavati. Hidravlični del prednjih vilic USD je zasnovan tako, da se na levem teleskopu nastavlja kompresija, na desnem pa povratek, oboje v razponu 22 "klikov", na zadnjem blažilniku celo 29 "klikov" daleč. Treba si je vzeti čas, da vzmetenju najdeš kompromis med udobjem in stabilnostjo. Povsem zaprt hidravlični del na blažilniku prenaša kratke grbine ostro v hrbet, zelo popuščeno vzmetenje pa se odziva v nihanju motocikla v dolgih hitrih ovinkih, pa tudi sunkovito presedanje ga utegne spraviti iz ritma. Nič grozljivega sicer, ima pa zato pod krmilom pripet blažilnik.

Če človek ve, kaj bi počel in kje bi se hladil z igračo, je takšen slečen motocikel rahlo retro oblike, spodobne tehnike in legendarnega imena lahko zelo zanimiv nakup. Odločitev o nakupu podpre zavedanje, da ima Moto Guzzi cela tri leta garancije in za povrh tudi mobilno garancijo. Ob morebitnih težavah kjerkoli v EU, Sloveniji, Hrvaški, ZDA ali Avstraliji lastnik pokliče kontaktno številko, ti uredijo prevoz do servisa, poskrbijo za plačan hotel… če se zadeva zavleče, uredijo prevoz popravljenega stroja do doma!
To je popolno razvajanje.

Mitja Gustinčič

KONČNA OCENA

Moto Guzzi V11 Sport je izredno prepoznavno oblikovan mortocikel, zanimiv predstavnik generacije slečenih. Prečno postavljen dvovaljnik nadaljuje tradicijo in zmore dovolj, da je vožnja užitek. Kakovost izdelave presega pričakovanje.

POZITIVNO

NEGATIVNO

videz

treslaji na krmilu

zavore

poraba goriva

garancija

signalne lučke so v soncu slabo vidne

menjalnik s sklopko