Skozi šivankino uho

"O hudiča!" sem zaslišal Metkin krik, medtem ko sem dvignjen na stopalkah ril po blatu in se izogibal kamnom. Spet sva izgubila kovček, sem pomislil in pogledal nazaj. Metka pa je z razprtimi očmi kazala naprej. Na cesti, kakih dvajset metrov pred nama sem za trenutek zagledal dva levja hrbta. Metlici na repih sta mahali sem ter tja. Hip zatem se je kraljevski par skril v goščavje ob poti.


Srečanje z levi

Kaj pa zdaj, sem premleval medtem ko je motor predel v prostem teku in čakal, da poženem naprej. Lev najraje napade od zadaj ali od strani. Ali ta dva čakata, da peljeva mimo in bosta iz grmovja skočila na naju? Nekaj minut sva oprezala in prisluškovala šumom džungle, ki nikoli ne potihnejo. Ni kazalo, da naju zveri nameravata napasti, zato sem peljal naprej. Nič se ni zgodilo, vendar se nama srce še precej časa ni umirilo.
Malo naprej sva se pogovarjala z domačinom, ki je pešačil v isto smer, kot midva. Omenil sem mu srečanje z levoma.
"Sta pa imela vražjo srečo," je dejal.
"Da, da, videla sva ju prav od blizu, čisto brezplačno, le malo ljudi se lahko pohvali, da so jih videli v naravi!"
"Ne to," je odmahnil možak. "Vesela sta lahko, da sta še živa! Pred leti so levi prav tukaj pojedli dva turista, ki sta stopila iz avta, da bi slikala. Bliskanje jih prav posebno razbesni." Potem je poslušal zvok najinega Moto Guzzija. "Gotovo sta se prestrašila zvoka motorja," naju je potolažil. "Podobno je namreč renčanju in godrnjanju odraslega leva!"


Od kod si, tujec?

Pokrajina je redko naseljena. Razen opustelih plantaž, kjer so Belgijci nekoč pridelovali kdovekaj in raztresenih pigmejskih koč, ni znakov življenja. Vendar pa v Kongu, ki je ogromna dežela, divja vojna. Vse severno področje je v rokah uporniških sil. Predsednik DR Konga in poveljnik vladnih sil Kabila je napovedal, da bo do božiča upornike vrgel preko meja. Pripravljala se je velika ofenziva. Ko sva kolovratila po poti, ki komaj zasluži svoje ime, je do božiča manjkalo le še nekaj dni. Domačine, ki sva jih srečevala, sva spraševala "kaj dogaja." Govorili so le o bojih daleč na jugu, okoli glavnega mesta Kinšase. Ofenziva je dobesedno "padla v vodo", ker na jugu dežele še traja deževna doba. Po razmočenih cestah se še vojaška vozila niso mogla prebiti na sever.
Pri kraju Ango sva naletela na prvo vojaško enoto. Poveljnik in varnostni oficir sta naju podrobno zaslišala. Kaj počneva tukaj, ali sem civilna oseba, kakšne zveze imava z vlado, saj je znano, da se vizo težko dobi? Končno je komandant zaključil pogovor. "Jutri zjutraj vama sporočim svojo odločitev, kaj bo z vama!"
Prespala sva v protestantskem misijonu. Celo noč sem s kladivom ravnal obtolčene stranske kovčke. Negotovost nama z Metko ni dala spati. Se bova morala vrniti? Naju bodo morebiti kot vohuna zaprli? Ali pa bova morda le lahko nadaljevala najino potovanje? Protestantski menih nama je prinesel skledo pečenih arašidov in vrečko kave. "To je vse, kar imamo," je dejal. Tudi če naju vojaki pustijo naprej, kako naj greva? Rezervoar je namreč prazen, bencina pa ni!
Zjutraj naju je komandant osebno obiskal. Hotel je videti najino karto, s pretvezo, da bi jim kaka specialka zelo prav prišla za njihove operacije na terenu. Najina Michelinova avtokarta v merilu 1:4 000 000 ga je prepričala, da sva le neškodljiva turista. "Lahko gresta naprej, na našem ozemlju sta dobrodošla!" je dejal. Nato so naju odvedli v pisarno "okrajnega komiteja revolucionarne oblasti", kjer sva dobila "revolucionarno" vizo. Tista z vladnega veleposlaništva v Banguiju, ki sva jo čakala toliko časa, ni bila vredna piškavega oreha. Kar na roko so vizi vpisali v najina potna lista, ker niso imeli ustreznih žigov.
Medtem se je razrešila tudi težava z bencinom. Nikjer ga ni bilo mogoče kupiti, edinole v lokalni bolnici so ga imeli 25 litrov, kot železno rezervo za agregat. Za dva dolarja za liter so nama bili pripravljeni odstopiti dvajset litrov.


Težave s policijo

Najina uporniška viza je bila zlata vredna. Z vojaki nisva imela nobenih težav več, celo prespala sva lahko v njihovih taboriščih. Vojaki uporniške vojske so nosili ugandske uniforme. Šele kasneje sva zvedela, kakšna je bila vpletenost ugandske armade v vojno v Kongu. V tistem trenutku pa se nama je zdelo najpomembnejše, da so vojaki redno plačani in niso od naju zahtevali denarja. Poleg tega so govorili angleško.
Čisto drugače pa so se do naju obnašali policaji. Ti okoreli ostanki bivšega režima, se preživljajo le s tem, kar izsilijo od ljudi. Ko so zagledali dva belca, so se jim zasvetile oči. Podkupljiva svojat, ki ji v celi Afriki ni para, nama je vso pot sesala kri. Ponoči so stražili pred šotorom, da jim ne bi ušla. Vsak izgovor jim je prišel prav, le da so zahtevali plačilo. Plačevala sva stroške "prijavnine", pa kazen če se nisva prijavila, ali pa kazen za fotografiranje brez dovoljenja. Celo za prehod ozemlja, kjer so rudniki diamantov, so nama zaračunali mastno pristojbino. V svojih zahtevah so bili prav nesramno neposredni in nepopustljivi. Pogajala sva se za višino prispevka, kar je trajalo ure in ure.

Trda pogajanja

"Če ne plačata, ne gresta naprej!"
"Saj se nama tudi nikamor ne mudi, lahko ostaneva kar tukaj. Denarja pa nimava!"
"Od česa bosta pa živela?" so vztrajali.
Vedno sva morala plačati. Kljub temu, da sva postala trda pogajalca, se je nabralo veliko. Pred nama so bile nove in nove policijske kontrole. Končno sva sklenila, da jim ubeživa tako, da se ne ustavljava v večjih naseljih. Tam se tako ne da ničesar kupiti in ni kaj videti. Spolzela sva skozi, še preden so policaji prišli na cesto. Prenočevala sva le v malih vaseh ali pri osamljenih kočah v pragozdu. In še tam sva, preden sva postavila šotor vprašala: "Je tukaj v bližini kakšna policija?"
V kraju Moko sva se ustavila, da bi nakupila nekaj hrane. Takoj je pristopil možakar, izjavil, da je policaj in naju "povabil na pogovor." V eni izmed vaških kolib so od naju zahtevali petdeset dolarjev, za neko dovoljenje. Najina gotovina je šla že močno h koncu, zato se nisva zlahka vdala zahtevi. Nihče od nas ni hotel popustiti.

"To je mojih zadnjih petdeset dolarjev," sem dvigal glas. "Štirideset jih rabim, da kupim dvajset litrov bencina. Če mi jih vzamete, naju boste morali tukaj do smrti preživljati!" Policaji pa nekaj o redu in oblasti. "Kakšno državo mislite, ozemlje je vendar pod oblastjo upornikov?" sem zvitorepil. Oni pa so hoteli cel petdeset dolarski bankovec. Po štirih urah pogajanj sem Metki dejal, naj začne jokati. Ni je bilo treba dvakrat prositi. Z živci je bila že čisto na koncu in solze so se kar udrle. Okrog kolibe je bilo veliko gledalcev, ki so sledili dogajanju. Ob pogledu na solze, pa čeprav od belega človeka, se jim stvar ni več zdela zabavna. Celo ženske so začele negodovati. Vedno glasneje so kričale in zmerjale policaje. V Afriki ženske nimajo veliko veljave, kadar pa stopijo skupaj, so zelo odločne in lahko marsikaj dosežejo.
"No, dobro," je vzdihnil komandir, ko je gledal jezne sovaščanke. "Koliko si že rekel, da potrebuješ za bencin?"


Kongoška špedicija

Kongo ima najslabše ceste v Afriki. Še tisto, kar so zgradili belgijski kolonialni gospodarji je propadlo. Vojna za oblast v deželi divja že mnogo let in skrb za vzdrževanje cest je potisnjena daleč nazaj. Ker prometa praktično ni, za vzdrževanje tudi ni prave potrebe. Ves čas najinega potovanja po Kongu sva srečala le dve motorni vozili: vojaški kamion, ki je brez luči ponoči skoraj povozil najin šotor in terenski avto črnoborzijancev, ki so tovorili cigarete za vojake bližnjega garnizona. Ves ostali promet opravijo kolesarji. Z vzdržljivimi kitajskimi kolesi prevažajo tovore čez deželo. Izurjeni mišičasti mladci na kolesu so edina kongoška špedicija in so specializirani po vrsti tovora. "Cisterne" prevažajo po štiri dvajsetlitrske ročke bencina ali po štiri gajbe piva, drugi na posebne prtljažnike privežejo po dve živi kozi ali jato kokoši, tretji v treh ali štirih vrečah vozijo moko. Kolesarji dnevno prevozijo do 50 kilometrov. Z eno vožnjo, ki traja osem dni zaslužijo pet dolarjev. Po kakem tednu počitka se z novim tovorom zopet spopadejo s cesto.
Cesta je taka, da je primerna le za promet s kolesi. Le ena ozka kolesnica se vije skozi goščavo. Kolesarji, ki jih srečujeva nama svetujejo, naj se strogo drživa njihovih kolesnic. Tam je najmanj blata in jarki so najmanj globoki. Kjer čez potok ni mostu, preprosto naložijo kolo na rame in ga prenesejo na drugo stran. Midva sva se s težko naloženim motorjem stežka prebijala in lovila ravnotežje na ozki črti, po kateri sva napredovala. Kadar sva obtičala v blatu, sva morala vso prtljago prenesti na drugo stran, šele potem sem z motorjem skušal priti čez oviro. "Kar pogumno," so naju vzpodbujali kolesarji, ki so čakali, da bo pot prosta. "Še kak meter, pa boš na suhem!" Kadar sama le nisva zmogla, so pomagali vleči in porivati motor. Solidarnost na cesti tukaj še ni umrla.
Najhuje je bili na mostovih. Pravzaprav tam, kjer ni bilo mostov, ker so se kdovekdaj zrušili pod težo kakega kamiona in jih ni nihče popravil. Kolesarji za prehod reke rabijo le nekaj hlodov, položenih čez vodo. Če hočeš z motorjem čez tak most, moraš ohraniti ravnotežje, predvsem pa hladno glavo in dobre živce. Če padeš v globel, je konec potovanja. Kjer je most sestavljen iz treh ali več hlodov je še kar šlo. Gledal sem pod prednje kolo, da ne bi zdrsnilo z mokrega okroglega lesa in hodil po sosednjih hlodih. Če je bil most le iz dveh hlodov, je bilo že težje; nagnjen na eno stran, sem z eno nogo na hlodu in z drugo na stopalki, napredoval proti drugemu bregu. Spomnite se na to, ko se brezskrbno ustavite pred semaforjem in daste eno nogo dol. Nekajkrat pa je bil čez vodo položen le en hlod. Tukaj ne pomaga nobena filozofija, treba je priti čez! Z nogama sem objel hlod in stopical po njemu, motor pa s pomočjo sklopke milimeter za milimetrom porival naprej. Štiri metrska pot se mi je zdela neskončno dolga. Le ena napaka, pa bi bila ob motor in vse, kar je na njem. Metka je čakala na drugem bregu in si z rokama zatiskala oči.
"Zakaj nisi slikala," sem jo vprašal, ko sem bil čez.
"Nisem sposobna, še zdaj se vsa tresem od strahu! Komur bom to pripovedovala, bo moral verjeti na besedo!"


Najhujša preizkušnja

Štirinajst dni sva se borila s peklensko cesto, s policaji in divjimi živalmi. Zato pa so bili domačini zelo prijazni. V vsaki vasi so naju navdušeno pozdravljali in spraševali, kaj se dogaja v drugih krajih. Počutil sem se kot Tito, ljudje tečejo k poti, napravijo špalir in nama veselo mahajo. Včasih bi moral imeti tri roke. Z obema rokama sem moral trdno držati za krmilo, da sem obdržal motor pokonci, kako pa naj odzdravljam? Metka je morala mahati z obema rokama. Domačini so nama povedali, da po tej poti že dve leti in pol ni pripeljal noben belec. Majhni otroci so se kljub zvedavosti bali in si niso upali približati. Bila sva prva belca, ki so ju videli v svojem življenju.
Vaščani so mislili da bo sedaj, ko beli popotniki zopet vozijo skozi njihovo deželo, kmalu mir. Midva pa sva v trenutkih obupa, ko sva bila popolnoma izmučena od poti mislila, da nikoli več ne prideva iz te ogromne in divje dežele. Čeprav sva prepotovala le njen najbolj severen del, je bila to najtežja preizkušnja najinega življenja. Po 750 kilometrov dolgi cesti skozi Kongo sva potovala štirinajst dni, čeprav sva vozila cele dneve, deset ur na dan. Večino poti sem vozil v prvi prestavi, le redko sem lahko prestavil v drugo, ali celo v tretjo. O tem, kako težko je bilo, najbolje govori podatek, da sva dnevno prevozila 54 kilometrov, najina povprečna hitrost pa je bila pet in pol kilometrov na uro.

Tekst in foto Uroš Blažko
e-mail uros@motoguzzi-si.com