V popku Afrike

Osrednji del Afrike je najbolj skrivnosten del črnega kontinenta. Zaradi slabe cestne povezave je težko prehoden. Politika v državah tega področja ni naklonjena popotnikom. Najbolj podkupljivi režimi in cesarstva se trdovratno upirajo in ne popuščajo, kljub dolgoletnemu odporu. Zato ni čudno, da je skozi srednjo Afriko najtežje priti. Čeprav je Afrika na tem delu najširša, je na voljo le nekaj cest. Popotniki, ki potujejo čez kontinent (overlanderji), ali tisti, ki potujejo okrog sveta (RTW round the world) se morajo prebiti skozi vrat peščene ure ali skozi šivankino uho. Midva z Metko sva po dveh letih in pol bila prva belca, ki jima je uspelo po cesti priti skozi Kongo, do Ugande.


Centralno afriška Republika

Na mejo med Kamerunom in Centralno afriško Republiko sva prišla zgodaj popoldne. Stranski mejni prehod se zapuščen kopa v popoldanskem soncu. Nobenih potnikov ni, nobenega prometa nisva zasledila. Uradniki, ki so mislili, da je današnje delo že opravljeno, so se leno potrudili bliže in zdolgočaseno opazovali, kako se bova prebijala skozi mejne formalnosti.
“Tole bo pet tisoč frankov!” Policaj je držal žig nad najinima potnima listoma in čakal na najin odziv.
“OK, samo če bo še danes,” sem se omehčal. Z dokumenti sem odhlačal h koči, kjer je žandarmerija.
“Dovoljenje za vstop stane 5000!” je zazehal dežurni žandar v polni bojni opremi.
“Kaj ste se zmenili za ceno? Saj sem že plačal!” Moje razburjenje je raslo. Preden sva odšla na pot po Afriki, sva prebrala veliko zgodb, kako so v Centralnoafriški republiki uradniki podkupljivi in kako brez plačila “mitnine” preprosto ne gre. Vendar pa je postopek na tej meji preprosto presegal najino “pripravljenost za sodelovanje.” Predračun je bil presežen.
“Do sedaj so še vsi plačali, tudi vidva bosta. Vedi pa, da je to poceni in da ti dajem poseben popust, ker si že ravno prvi potnik danes!”
“Potem pa raje grem na glavni mejni prehod!” sem se skušal upirati.
“Kakor hočeš,” je vzdihnil orožnik. Na mizo je s treskom položil brzostrelko, kot v igri obrnil cev proti meni in udobno prekrižal nogi. Pričela se je igra mačke z mišjo. Vrnil sem se k motorju, kjer me je čakala Metka. Po začetnem razburjenju sva pretehtala položaj. “Pa plačaj, samo da greva naprej,” me je mirila Metka.
V naslednji baraki je carina. “Ah zanimivo,” je možakar za mizo v rokah obračal prometno dovoljenje in carinski karnet. “Pet tisoč!”
“Kar misli si!” Tokrat mi je resno dvignilo pokrov. “Obrni se na svoja dva kolega!” sem kričal. “Stopi do onileh dveh koč, pa si razdelite med sabo! Od mene ne dobite niti beliča več!”
Carinik me je več kot minuto gledal v obraz, nato pa z vzdihom vrnil papirje. Če ne gre, pač ne gre! Čeprav le s tretjinskim uspehom sva jadrno zajahala motor in kar okoli rampe zapeljala po blatni cesti.


Bangui

“Naša dežela je zelo lepa, bosta videla,” je vedel povedati uslužbenec veleposlaništva v Rabatu, kjer sva prosila za vizo. “Zelo lepa pokrajina, neokrnjena narava in veliko živali!” Ni pa povedal, da premore centralno afriška republika le 288 km asfaltnih cest in da velja glavno mesto Bangui za najbolj nevarno na kontinentu.
Nihče ni opazil, da sva kar s kulijem popravila datum na vizi. Pretekla je že en mesec pred tem, ko sva prišla na mejo. Afričani se ne menijo za malenkosti in se poglabljajo v papirje le če sumijo, da bi se dalo kaj iztržiti. Tistih 288 kilometrov asfaltne ceste je minilo kot blisk, čeprav sva vozila slalom okoli lukenj. Nočna vožnja ne pride v poštev. Prenevarno bi bilo, četudi ne bi bilo nikakršnih nepridipravov, ki postavijo na cesto ovire nato pa oropajo potnike, ki so se bili prisiljeni ustaviti. V Bangui sva prispela že naslednji dan, popoldne.
Prestolnica ni več tako nevarna, kot so jo opisovali. Volitve so pred vrati. Kaka dva meseca nazaj, je župan iz vladajoče stranke sprožil pravo malo vojno proti lopovom, ki so postali gospodarji mesta, čim se je znočilo. Zdaj se ljudje sprehajajo tudi po sončnem zahodu. Gospe se oblečejo v najboljša oblačila in v spremstvu mož in otrok uživajo v sprehodu, tudi po temačnih stranskih ulicah.
Mesto ima dva centra: Novo mesto in Kilometer 5. Že ime pove, koliko sta oddaljena drug od drugega. Z Metko sva našla prenočišče v drugem. privlačil naju je vrvež tržnic, množica lokalov, ki so stregli pivo pozno v noč. Glasna glasba, ki je hreščala iz zvočnikov je dajala ritem mimoidočim, da so poplesavali po ulicah. Brez nevarnosti sva se pomešala med domačine.
“Hej, muzungu! Zapleši tako kot jaz, če znaš!” so naju pozivali. Družabni dogodki so si sledili pozno v noč. Vendar, fantje in dekleta, midva imava tudi druge skrbi, kot ponočevati. Morava priti v Kongo. Tam divja vojna, pa nihče ne ve, kaj se tam dogaja!
Vsak dan sva hodila na kongoško veleposlaništvo. Vizo sva plačala, le dajo je ne. Saj bo, naju tolaži bradat tajnik in naju križem gleda. Sedmi dan naju je, na poti na veleposlaništvo, ujela ploha. Do kože moker sem pricurljal v pisarno.
“No bo kaj?” sem bil odločen, da se danes ne dam odgnati.
“Danes lahko dobita le tranzitno vizo,” je rekel škilavec, “gospod ambasador je že dalj časa na dopustu. Kdaj se vrne,ne vem.”
Z vizama v žepu sva se počutila mnogo bolje. Zdaj lahko nadaljujeva najino potovanje! Pot v Kongo nama je odprta!
Vendar vojna vihra ni mačji kašelj.
“Pa vendar ne bosta kar šla tja?” naju je spraševal Tanguy, Belgijec, ki že en mesec čaka na sudansko vizo. “Jaz sprašujem po begunskih taboriščih, vendar mi begunci iz Konga nočejo ali ne vedo povedati, če je varno.”
“Varno gor, varno dol, midva greva tja,” sem zatrdil. “Vizo imava, več kot poslati nazaj naju ne morejo.”

Pot v Kongo

Vozila sva ob reki Ubangui proti vzhodu. Želela sva izvedeti, kakšno je stanje na drugi strani reke. Kot je že povedal Tanguy, se z informacijami, ki so jih dajali kongoški begunci, v begunskih taboriščih v Banguiju, nisva mogla pomagati. Govorili so, da niso iz tega dela Konga, da so že dolgo tukaj in da ne poznajo položaja, ali pa preprosto niso hoteli govoriti.

Zvedela sva le to, da severozahodni del Konga obvladuje uporniška vojska in da morava mejo prestopiti bolj na vzhodu. Potovala sva torej proti vzhodu, gledala čez reko in spraševala, kako je na oni strani.
Najboljše in najbolj sveže informacije se dobi pri duhovnikih, ker po radio postajah dnevno pogovarjajo z duhovniki iz samostanov na kongoški strani meje. Ko sva to zvedela, sva se ustavljala v vsakem misijonu in nadlegovala menihe. Končno se nama je v mestu Bangassou nasmehnila sreča. Redovnica, Norvežanka po rodu je prejšnji teden pripotovala iz Konga. Povedala nama je, kje je najbolj varna pot in kako se je treba sporazumevati z vojaki uporniške vojske, da naju ne bi imeli za vohuna. Sklenila sva, da bova prestopila mejno reko Ubangui pri kraju Zemio.
“Je tam kak trajekt?” sem spraševal.
“No, tega ravno ni, so pa piroge, ki vozijo čez reko. Vendar nič ne skrbita. Če je treba prepeljati težji tovor, povežejo več pirog skupaj. Enkrat so čez reko prepeljali vojaški kamion,” so naju pomirili domačini.


Čez reko

Menihi v samostanu v Zemiu so nama prodali poln tank bencina. Eden od redovnikov je stopil z menoj na policijsko postajo, da opraviva mejne formalnosti hitreje in predvsem ceneje, brez podkupnin.
“Tukaj nihče ne hodi čez mejo,” je dejal žandarmerijski brigadir. “Sploh nimamo štampiljke. Če hočeš, ti z roko napišem v potni list, da zapuščaš naše ozemlje.” Ko je opazil moje začudenje, je nadaljeval: “A so vama napleteničili, da je tukaj najbolje prečkati mejo? Vidva sta po dveh letih prva, ki bi hotela čez!”
Lepo naju je potolažil, ta brigadir. Nič ni vedel o prevozu kakega vojaškega kamiona čez reko, niti ni vedel kako je na oni strani. Vendar pa je iz spoštovanja do svetega očeta, ki me je spremljal, brez podkupnine popisal celo stran v najinih potnih listih. Pozdravili smo se, kot prijatelji.
Najinega Moto Guzzija sva pritovorila na obrežje reke. Ko sem zagledal, kako bova prišla čez, se nama je stemnilo pred očmi. Piroge, ki so jih toliko hvalili, so navadni drevaki, izdolbljeni iz enega debla. Široke so za dober laket in komaj malo daljše od kajakov, s kakršnimi se turisti prevažajo po Soči. Sesedla sva se v pesek in pričela obupavati. Čolnarji pa ob pogledu na najin motor in kopico prtljage niso izgubili poguma. Začeli so z vkrcavanjem, motor na eno pirogo, prtljago na drugo. Preobteženo plovilo je gledalo iz vode le nekaj centimetrov, ko je čolnar kar stoje pričel opletati z veslom, podobnim veliki žlici. Kako in kdaj je prišel čez vodo nisem videl, ker sem si v grozi z rokami zatiskal oči. Še pomisliti nisem smel, da bi se čoln zvrnil in bi vse skupaj končalo na dnu reke. Kaj nama pomaga carinski karnet, kaj obvezno zavarovanje? V tisti divjini ga ni junaka, ki bi motor potegnil iz vode.


Demokratična republika Kongo

“Imata srečo, pravkar smo pokosili travo na cesti,” sta zagotavljala možakarja z mačetama, ki sta se prikazala iz džungle na drugi obali reke. Kakšno olajšanje, prevoz čez reko je minil brez nezgod, zdaj pa lahko voziva kot gospoda, po pravkar pokošeni cesti! Edino kar naju je begalo, je to, da ni bilo nobenih vojakov ali carinikov. Na motor sva naložila prtljago in se po ozkem kolovozu pognala v globoko džunglo, stran od reke.
Cesta, s katero sva se spopadala naslednjih nekaj dni, si ne zasluži svojega imena. Kolovoz, ki se izgublja v visoki slonovski travi je širok komaj dober meter. Jarki so globoki več kot meter. Če sva se znašla na napačni strani jarka, sva mukoma vlekla motor nazaj, da sva ga lahko preplezala. Kjer se je kolovoz le malo zravnal, je bil prekrit z izdajalskim blatom. Iz njega so štrlele zahrbtne skale in grozile, da razbijejo karter. Lahko sem izbral eno od kolesnic in vozil ob robu. Ker pa je pot ozka, je stranski kovček drgnil po travi in grmovju. Trikrat sem s njim zadel ob skalo ali štor, skrit v goščavju, da naju je vrglo po tleh. Kovček sem ravnal s kamnom in ga prevezal z novo vrvjo. Spet sva zapeljala po napačni strani, spredaj je jarek preglobok.
“Grem dol?” je že nevemkaterič vprašala Metka.
“Ne samo dol, pomagaj vleči nazaj!”
Zakaj toliko časa opisujem cesto? Kljub temu, da sva precej kilometrov ubirala makadamske poti centralne Afrike je tole, kar imava sedaj pod gumama nekaj najbolj groznega, kar sem do sedaj videl in izkusil. Cesta je na Michelinovi karti označena le s tanko črno črtico. Ni podatka, koliko kilometrov je od kraja do kraja. Seveda, če pa do sedaj še nihče ni vozil tod, da bi izmeril razdaljo! Slabše ceste v Sloveniji nisva videla, na vsako njivo pelje boljši kolovoz. Nekaj približno podobnega je le pot čez Komarčo, le da tale kolovoz ne gre v klanec. Pokaže se iz džungle in zopet izgine vanjo, tako da ne nudi nobenega razgleda. Slonovska trava (ki seveda ni bila pokošena), prekriva pot, se nagiba in se na sredi poti prepleta, da ne vidiva niti metra pred sabo!
Po šestih urah borbe s cesto, z motorjem in s samima seboj naju je ujela noč. Šotor sva postavila kar ob cesti. Džungla s prihodom teme oživi, njeni prebivalci se podajo na lov. Prisluškujeva rjovenju, vreščanju in drugim krikom, ki jih Evropejci, vajeni mest ne poznamo. Pojedla sva konzervo rib. Po večerji sem konzervo odvrgel v bližnje grmovje in splašil krdelo opic, da so se vrešče razbežale po bližnjih drevesih. Midva pa sva zlezla v šotor in ob prisluškovanju džungelskih krikov poskušala zaspati.
Danes sva prevozila petinšestdeset kilometrov kongoških cest, pa nisva srečala žive duše!
Tekst in foto Uroš Blažko Vodmatska 34, Ljubljana


e-mail uros@motoguzzi-si.com
Tel. 540 55 89