Sejem nevarnosti

Potovanje po peščenih delih Afrike zahteva "smrtne žrtve" med elektronskimi napravami. Puščavski pesek zleze v vsak kotiček, čutiš ga celo med zobmi, ko žvečiš hrano. Aparati "crkujejo" po tekočem traku. Že v Maroku je odpovedal prenosni računalnik, poslala sva ga domov. Fotoaparat sva nekajkrat čistila in dala popravljati. Alarmno napravo, kalkulator in elektronski prevajalnik sem preprosto vrgel proč. Le elektronika za vžig in vbrizg goriva je preživela. Vse kontakte in konektorje sem namazal s specialno mastjo in jih tako zaščitil.
Na potovanju po črni celini mora oprema biti "KIS (Keep It Simple.)" Česar ne uniči pesek ali voda , ti pa ukradejo.

Slonokoščena obala
Ne le na elektronske naprave, tudi moje zdravje se je začelo krhati. Bil sem utrujen, brezvoljen, oblivala me je vročina. Sprva sem to pripisoval vremenski spremembi.. Temperature v Slonokoščeni obali so mnogo nižje, kot v Maliju. Pogosto deževje spodbuja bujno vegetacijo. V pragozdu si ljudje izkrčijo jase, kjer obdelujejo zemljo. Na teh zaplatah gojijo gomolje, kot so jam, kasava in maniok. V redkih sadovnjakih uspevajo pomaranče, banane in papaje. Vse je dodobra namočeno. To nama povzroča novo skrb: težko najdeva prostor, kjer so tla dovolj suha, da lahko postaviva šotor. Prenočevati morava v avtokampih, ki jih na srečo najdeva v vsakem večjem mestu.
V Abidjanu, na obali Atlantika, se nastaniva v avtokampu prav na obali, pokriti z mivko. Tukaj me je bolezen prikovala na... no, na šotor.
Odlagal sem misel, da sem resno bolan. Jemal sem antibiotike, a mi je temperatura kljub temu narasla na 40°C. Oblivala me je vročina, pot je tekel od mene, istočasno pa me je tresel mraz. Zdravnik v bolnici za tujce, se je zavzel za moj primer in napravil krvno sliko. Ugotovil je, da imam malarijo, prišla sva zadnji trenutek. Dobil sem injekcijo s koktajlom močnih zdravil. Nato sem pet dni jedel kapsule, Metka pa mi je vsako jutro vbrizgala injekcijo v zadnjo plat. Opravilo ji je šlo dobro od rok, zdravje se mi je začelo vračati. Imel sem srečo. Malarija je bila tropicana, najhujša vrsta te bolezni, ki je smrtna, če se ne zdraviš. Ko pa okrevaš, v krvi ne pušča povzročiteljev, zaradi katerih bi ponovno zbolel.
Abidjan je moderno mesto. Stolpnice, široke avenije, viadukti, po katerih so speljane štiripasovnice, določajo velemestni utrip. Pristanišče velja za največje, kjer pretovarjajo stare avtomobile, uvožene iz Evrope. Prav zaradi pristanišča je mesto nevarno. Pred vsako trgovino, restavracijo ali bencinsko črpalko stojijo oboroženi varnostniki.
"Lopovi ne čakajo, ampak takoj začnejo streljati," razlaga Abou, ki oblečen v nenavadno lovsko opravo, oborožen s šibrovko, straži na Mobilovi črpalki. "Zame so lopovi plen, dosedaj jih je že nekaj zbežalo s šibrami v zadnjici."
Mestni utrip je živahen, življenje je utirjeno v vsakdanje tirnice. Kljub temu imava z Metko občutek, da vlada napetost, pa nisva vedela zakaj. Decembra 1999, slab mesec po najinem odhodu iz Slonokoščene obale so generali izvedli vojaški udar. Prometne ulice so postale bojišče, bilo je veliko mrtvih. Ob gledanju televizijskih slik razdejanja sva bila vesela, da sva se katastrofi izognila.

Gana
Na ganski meji zagledava pravi Duty-free shop. Pomanem si oči, ne morem verjeti, da vidim prav. Na nobenem drugem cestnem mejnem prehodu v Afriki nisva videla česa podobnega. Ker sva ostala brez žganja, ki ga uporabljava za razkuževanje zob, stopim do vrat in vidim, da je trgovina zaprta. Prazne police samevajo za zamreženimi okni.
Gana se je kot prva afriška dežela osvobodila kolonialnega jarma. Modri in umirjeni voditelji, kot je bil Kwane Nkrumah so v državo pripeljali blagostanje. Tesno so povezani z Anglijo. Prav danes, ko se potepava po glavnem mestu Akri, je na uraden obisk prišla angleška kraljica Elizabeta. Gneča je nepopisna. Avtomobili zaradi zaprtih cest stojijo in hupajo. Promet je stekel šele veliko pozneje, ko so se policaji, oblečeni kot angleški bobiji umaknili s cest.
Afriške dežele morajo nositi breme bivših kolonialnih gospodarjev. Največji sili, ki sta izkoriščali kolonije, sta bili Anglija in Francija. Vpliv kulture gospodarjev, še posebno uradni jezik, je opazen na vsakem koraku. Nama z Metko je takoj postala jasna bistvena razlika med angleško in francosko govorečimi deželami. V prvih je bolje razvita infrastruktura, predvsem ceste, v drugih pa se bolje jé.

Neredi v Lagosu
Togo in Benin sta žepni državici, nastali iz nerazumljivih razdelitev med kolonialnimi gospodarji. Togo v širino meri le 46 kilometrov, od ene meje do druge sva rabila le tri četrt ure. Tudi Benin ni dosti širši. V Cotonou, blizu nigerijske meje sediva na vrtu restavracije in poslušava novice iz Nigerije. Motorist iz Nemčije, ki je prišel iz Lagosa poroča, da so ga napadli in oropali. Lagos velja za najnevarnejše mesto v Afriki. Navadno se z Metko ne meniva dosti za opozorila, kako nevaren je kak kraj. Če bi se bala nevarnosti, sploh ne bi šla na potovanje po Afriki. Tokrat pa so bile novice alarmantne. Prišlo je do spopadov med pripadniki plemen Haussa in Yoruba. Kasneje sva prebrala v lokalnem časopisu, da so dogodki tekli takole: Taksist je očital taksistu iz drugega plemena, da ga je skušal izriniti s ceste. Njegov kolega se z navedbami ni strinjal, potegnil je nož in prvemu odrezal ušesa. Ves v krvi je taksist stekel po pomoč, nastal je splošni pretep. Predstavnik plemena Haussa je skušal ločiti pretepače, a so takrat bili že trije mrtvi in sedem hudo ranjenih. Preden se je vmešala policija, je število žrtev naraslo na trideset. Razjarjeni ljudje iz obeh plemen so celo noč križarili po ulicah in obračunavali z vsakim, ki jim je prišel na pot. Pridružili so se jim smetarji, ki so že nekaj dni stavkali. Požgali so smetarske kamione in avtobusno postajo. Po nekaj dneh se položaj v glavnem nigerijskem mestu še ni umiril, zato nama nikar ne očitajte, da sva se Lagosu izognila in izbrala bolj severno pot.

Nigerija
Cestne kontrole ob meji si sledijo na vsakih nekaj kilometrov. Policaji, cariniki in vojaki vsak zase preverjajo dokumente, kot da ne verjamejo drug drugemu. Na mestu, kjer je cestna kontrola postavijo na cesto nekaj kovinskih sodov, pod kolesa vozil pa porinejo desko iz katere štrlijo veliki žeblji. Potrpežljivo znova in znova ponavljava od kod prihajava, kam greva in po kaj.
Nigerija sodi med bogatejše države črne celine. Večina nahajališč nafte, na katera jedostop strogo prepovedan, so ob obali Atlantika. Bencin je poceni, bencinskih črpalk je veliko. Vendar niti dve nimata enakega znaka, kot da bi vsakdo lahko dobil koncesijo za točenje bencina. Vse črpalke so zavarovane z debelo železno rešetko iz katere gledajo le cevi za točenje bencina.

Bolezen norih voznikov
Taksisti tukaj ne uporabljajo avtomobilov, ampak sto kubične Honde. Na teh majhnih in vzdržljivih mopedih se prevažajo cele družine. Nobena redkost ni, če poleg voznika sedijo na majhnem sedežu trije odrasli in še kak otrok. Taksisti ne uporabljajo čelad. Le nekaj motoristov jih je nosilo tako kot baretke, na temenu. Pomislila sva, da proizvajalci čelad niso predvideli čelad za črnce. Ti imajo pač drugačno obliko glave.
Večina cest je asfaltiranih, vendar so luknjaste in ozke. Promet je razmeroma gost. Na cesti velja pravilo močnejšega. Avtomobili se umikajo večjim od sebe, ki vozijo kar naravnost.Veliki kamioni se ne umaknejo nikomur. Kadar se srečata dva taka velikana, pogosto pride do nesreče, ker oba voznika vztrajata v svoji smeri. Videla sva tako nesrečo. Oba voznika so mrtva potegnili iz zmečkanih kabin, ker sta do zadnjega trenutka oba bila prepričana, da imata "prednost."
Varnostni trikotnik je del obvezne opreme. Vozniki kamionov pa raje uporabljajo palmove veje, ki jih položijo za vozilo, kadar obstanejo na cesti. Sistem deluje; kadar sem zagledal sveže veje sem moral zavirati, da nisem trčil v stoječi tovornjak. Kadar pa so bile veje suhe in uvele, sem lahko peljal naprej. Nihče jih namreč ne odstranjuje, ko avto popravijo in odpeljejo.
Nigerija je najgosteje poseljena afriška država. Na razmeroma majhnem ozemlju se jih stiska več kot 125 milijonov. Zaradi goste naseljenosti je v deželi veliko kriminala. Vsak hotel, kjer prenočujeva, je obzidan z visokim zidom, z bodečo mrežo na vrhu. Strogo nama odsvetujejo, da bi ponoči vozila okrog. Za razliko od večine Afričanov so Nigerijci visoke postave. Pod njihovimi temnimi pogledi se počutiva majhna in negotova. Nevarnost preži na vsakem koraku. Ne ustavljava se dlje, kot je bilo potrebno. Od ene meje do druge prevoziva deželo v treh dneh, čeprav veliko ur preživiva na brezštevilnih cestnih kontrolah.

Kamerun
Kamerunske ceste so kraljevsko slabe. Z dvainšestdeset kilometrov dolgo blatno cesto do prvega mesta Mamfe, sva se borila dva dni. Imela sva prvo prometno nesrečo. Na težkem delu ceste je Metka šla naprej in kazala, kje naj vozim.Drsel sem po blatnem žlebu ob robu ceste. Nenadoma se je stranski kovček zataknil ob rob žleba in prevrnil sem se v dva metra globok jarek. Pristal sem na hrbtu, motor pa na meni, s kolesi v zrak. Imel sem veliko srečo, da se je naslonil zadaj na prtljago, spredaj pa na krmilo. Nepoškodovan se skobacam izpod njega.
Po cesti, ki vodi skozi džunglo se dogajajo čudne reči. Prebivalci Kameruna so za razliko od Nigerijcev nasmejani in družabni ljudje. V vsaki vasi naju vabijo na pogovor, ponujajo nama palmovo vino ali sadje. Ponoči se iz pragozda večkrat oglasi bobnanje in prepevanje, ki traja do svita. V vaški cerkvi, kjer sva prenočevala, so pozno v noč iz treh žensk izganjali zle duhove. Polastil se jih je namreč zlobec v podobi opice, ko so brez spremstva hodile po džungli. Ko zjutraj sprašujeva domačine, kaj pomeni nočni hrup, vprašanje preprosto preslišijo. Poganske tradicije so med prebivalci še vedno močne. Ponoči opravljajo svoje obrede, ko pa podnevi krščanski duhovnik pride v vas, se udeležijo maše.
Okolica Mt. Kameruna, najvišje gore države, je narodni park. Tukaj živi veliko vrst opic, ki so ogrožene in zato zaščitene živalske vrste. Vendar prebivalcev to ne moti. Opice so priljubljena hrana. Divji lovci jih kar ob cesti prodajajo, žive in mrtve. Ob neki priliki sem na dvorišču za gostilno pobral opičjo lobanjo. Ljudje so me obstopili in hoteli vedeti, kaj bom počel z njo. Komaj sem jih prepričal, da nisem niti antropolog, niti poganski svečenik in da želim lobanjo spraviti le kot spominek.
Pred nama je najtežji del poti skozi Afriko. Prevoziti morava Srednjeafriško republiko in Kongo, kjer divja vojna. Nisva povsem prepričana, da naju bodo spustili v deželo. Vendar je to edina pot proti jugu. Pot skozi Sudan ni možna. Nobenemu popotniku iz zahodnih držav ne izdajo vize, odkar je Ameriški predsednik Clinton jeseni 1999 ukazal bombardiranje vojaških položajev, kjer poteka državljanska vojna med Arabci s severa in Nubijci z juga dežele.
Prihodnjič: Frontalni napad na osrčje Afrike