Čez največjo puščavo na svetu

Konvoj
Črn asfaltni trak se vleče skozi rumeno peščeno prostranstvo. Sonce je previsoko, da bi svetilo v oči, vendar je tako svetlo, kot da bo večno dan. Atlantik je stalno na desni. Puščava naju obkroža, ko Moto Guzzi požira kilometre skozi Maroko proti Dakhli. Asfalt pod gumami je kakor varen materin objem. Kasneje, ko asfalta ne bo več, bova pesek zajemala z veliko žlico.
Dakhla, mesto na spodnjem koncu Maroka, je zbirališče popotnikov, ki nameravajo prečkati Saharo. Od tu naprej potuje konvoj, ki ga zaradi varnosti spremlja maroška vojska. Ta noče, da bi posamezniki sami križarili po puščavi in se srečevali s prebivalci bivše španske kolonije Zahodne Sahare. Borce za svobodo skupine Polisario so pokorili tako, da so jim odrezali vire preskrbe. V redkih oazah, posejanih po Sahari se še skrivajo pripadniki različnih plemen, predvsem Tuaregov, vendar nimajo orožja in vozil, da bi ogrožali Maročane. Ti držijo celotno področje trdno v svojih rokah. Ozemlje levo in desno ob cesti je minirano.
Konvoj krene dvakrat na teden. Dobiti sva morala dovoljenja emigracijske policije, vojske in carine, kar je trajalo ves dan. Naslednji dan so vojaki preverjali dokumente in postavljali vozila v vrsto. Opoldne smo se odpeljali. Temnilo se je že, ko smo prišli na mavretansko mejo. Prespali smo v vojaški utrdbi, ki jo sestavlja le nekaj hiš brez vsake opreme, obkroženih z meter visokim zidom. V soju ogjnev in baterijskih svetilk, ter ob prepevanju Mavretancev, ki so se v konvoju vračali domov, sva utonila v spanec.
Ponoči so nama ukradli tank torbo z rezervnimi deli, orodjem in avtokartami. Vsebina za tatu ni imela nikakršne vrednosti, za naju pa neprecenljivo - avtokart ni mogoče dobiti nikjer v Afriki. Stopil sem do komandanta in prijavil tatvino. Nejevoljno je pristal, da v spremstvu vojaka sam preiščem vozila. Brskal sem po visoko naloženih kamiončkih, vendar sem kmalu obupal. Čez torbo sva napravila križ.

Prihod v Mavretanijo
Na mavretanski strani se prvič srečamo s peskom. V državo lahko pridemo le preko visokega kupa peska. Avtomobile družno porivamo, da se izkopljejo iz peščene pasti. Trije motoristi, ki vozimo v konvoju, smo oviro zmogli brez tuje pomoči. Sam se z zaletom zapodim v peščeno morje. Zadnje kolo meče pesek visoko v zrak. Ostali vozniki me spodbujajo in si oddahnejo, ko dosežem trdna tla. Eden manj za porivanje.
Maroška vojska je ostala na oni strani meje. V spremstvu mavretanske vojske, zaviti v oblake prahu, poskakujemo po razriti cesti do 62 km oddaljenega Noadhibouja. Tu je konec konvoja, prepuščeni smo sami sebi.
Mavretanija je zaostala dežela, ki jo obišče le malo ljudi. Večino dežele pokriva puščava. Največ prebivalcev živi na jugu, kjer ob reki Senegal obdelujejo polja. Mesta so skupine pritličnih zgradb z ravnimi strehami, ki jih povezujejo široke ulice. Le redke ulice so asfaltirane. Ko zmanjka hiš, je tudi ulice konec, začne se pesek. Tu in tam sega proti nebu minaret. Vse pa obvladuje žgoče sonce, zaradi vročine se čez opoldne vsakdo skrije v senco.
Prebivalcev te dežele je komaj za dobro Slovenijo. Večina je Mavrov, ki so mešanica med Arabci in Berberi. Ti nomadi, ki so prišli s severa, vladajo deželi. Z značilno ozko glavo in kodrastimi lasmi hodijo okrog v tradicionalnih svetlo modrih haljah bubu. Smatrajo se za večvredne od ostalih ras. Govori se, da Mavretanci vzdržujejo sužnjelastništvo, vendar je to težko dokazati. Za Mavre veljata dve resnici, javna in skrita.
"Spoštujemo vsako vero, tudi nevernike," razlaga Abdulah, ko se hladimo v senci. Čez nekaj minut pa že začne razkrivati svoje prave poglede na vero in družbo. Prepričuje naju, naj se pridruživa Mohamedovi veri. Ko pa je začel razlagati o pravicah žensk, je Metko kar dvignilo. Takoj je hotela zaključiti zanimivo debato.

Čez Saharo
"Dvesto Francoskih frankov na vozilo, to je odločno preveč!" se razburja Frank. "Vodnik bo zaslužil več kot jaz!"
"Ni preveč! Kako visoko pa ceniš svoje življenje?" ga miri Henry. Pripoveduje, da so na eni od prejšnjih voženj skušali sami priti čez Saharo. Na neki točki so izgubili orientacijo in se dva dni vrteli v krogu. Zmanjkalo jim je vode. Bili so že čisto obupani, ko jih je našel domačin, ki je šel mimo. Od takrat vedno najamejo najboljšega vodnika. Fadel je najboljši, zahteva dvesto frankov, vendar je to prava malenkost, v primerjavi s ceno življenja.
Na petsto kilometrov dolgo pot čez Saharo smo se odpravili zgodaj zjutraj. Skupino sestavlja šest starih avtomobilov, ki jih prodajalci peljejo naprodaj v Senegal ter dva motorja. Poleg naju z Metko, s Hondo Africa Twin potuje Južnoafričan Fred, ki se iz Anglije vrača domov.
Najin Moto Guzzi, je obložen s prtljago in z dvema kantama. Ena je polna bencina, druga pa vode. Motor rije po pesku, nikakor ga ne uspem obdržati v smeri. Fadel oceni, da sva pretežka in da zadržujeva kolono. Prtljago in obe kanti preložimo v avtomobile, tudi Metka prisede v enega. Zdaj poletim. Olajšan motor se pri hitrosti nad 60 km na uro dvigne na površino peska. Kot smučar na vodi uživam v hitri vožnji. V puščavi je prostora dovolj. Ni treba voziti po kolesnicah tistih, ki so pred tabo, lahko zaviješ levo ali desno. Pista je ponekod široka več kot kilometer, edino na kar moraš paziti je, da ostalih ne izgubiš izpred oči.
Stare kripe se kvarijo, vzmeti pokajo. Pri vsaki sipini kdo obtiči v pesku, treba je družno porivati. Poleg tega veter stalno piha od zadaj in avti se ne hladijo. Ko prvi zakuha, se obrnejo za 180 stopinj, odprejo pokrove motorja in čakajo, da veter ohladi pregrete hladilnike. Fadel skrbi, da smo vsi na kupu in spravlja avte iz peska. Ko komu zmanjka moči, od nekod privleče keks ali kos kruha in ga vzpodbuja. Kljub temu, da hitimo, se zamuda nabira. Prvi dan smo prevozili manj, kot je bilo predvideno. Približno na tretjini poti, kar sredi puščave poležemo v spalne vreče in zaspimo pod svetlimi zvezdami.
Zjutraj s sebe stresemo pesek, ki ga je ponoči nanosil veter in se poženemo naprej, da nadoknadimo zamujeno. Spet gre z vetrom v hrbet. Ves dan porivamo, hladimo in popravljamo avtomobile. Na obali Atlantika od ribičev kupimo ogromne ribe in napravimo piknik. Počitek mi pride prav, čeprav se je nivo v kanti z vodo nevarno znižal..

Vožnja po plaži
Zadnji del poti poteka po plaži, ozkem pasu mivke med morjem in visokimi sipinami. Ta del je mogoče prevoziti le ob oseki, zato smo morali priti skozi do dveh popoldne. Zgodilo se je že, da je morje zalilo zamudnike. Plima je onesposobila avtomobile, njihovi ostanki še danes samevajo ob poti, napol pokriti s peskom.
Za avtomobili ne morem napredovati, kolesnice me potegnejo vase. Zavrti me, pogosto sem na tleh. Fadel me pošlje naprej. Zdaj pa gre kot blisk! S hitrostjo 120 km/h kar plavam nad peskom. Motor komaj pušča sledi v mokri mivki. Včasih me zalije morski val, nad mano letijo oblaki ptičev, ki prestrašeni bežijo nad morje. Fred, ki so ga ostali poslali za mano me komaj dohiti. Pri odcepu je treba zaviti stran od morja. Opoldne zagledamo tri visoke antene, ki označujejo mavretansko glavno mesto Nouakchott. Pot čez Saharo je trajala dva dni in pol.

Spoznavanje črne celine.
S Fredom sva se dogovorila, da bomo nekaj časa potovali skupaj. Avtomobilisti se odpeljejo v Senegal, po svojih poslih. Poslovimo se in zavijemo na jug, proti Maliju.
"V Afriki je vse veliko. Kadar se ulije, ne pada, ampak teče," razlaga Fred. Šotorili smo v vadiju, suhem rečnem koritu, ko se je nenadoma stemnilo. Bliski so parali nebo. V paniki smo pograbili šotore in se premaknili na bližnjo vzpetino, da nas ne bi zalila voda. Čez pet minut je veter nevihto razpihal, dežja ni bilo.
Fred je poznavalec Afrike. Od njega se učiva o rastlinstvu, ter o navadah ljudi in živali. Ob tabornem ognju pripoveduje o življenju v Južni Afriki, v času apartheida.
"Nisem rasist, vendar ne maram, da so črnci povsod okoli mene," razlaga. "Ničesar ne znajo, vse orodje polomijo, iz najmanjše težave napravijo pravo zmešnjavo." Da, da, tudi mi imamo svoje "črnce," sem se strinjal, le da ti nimajo črne kože.
"Ko bosta, tako kot zdaj, taborila v Južni Afriki pazita, da vama ogenj nikoli ne ugasne," nadaljuje Fred. "Zveri lahko preženeš le z ognjem, ničesar drugega se ne bojijo. Najbolje je, da okrog taborišča razpostavita veje, ki jih v sili zažgeta." Nenadoma poskoči, zgrabi gorečo vejo in ubije škorpijona, ki gomazi pri mojih nogah. Z Metko skočiva pokonci in dvigneva plahto, na kateri sva sedela. Pod njo se skrivajo še trije škorpijoni.
"Majhni so prav tako strupeni kot veliki," je pravi Fred in jih požge z gorečo vejo. "Vedno hodijo v družinah, če ne ubiješ vseh je bolje, da si poiščeš nov kraj za prenočišče."

Šele ko si v Maliju, si v Afriki
Tri dni smo se prebijali po pisti, ki vodi v Mali. Deževna doba se je komaj končala, mnogo cest je poplavljenih. Edina pot, ki je po besedah domačinov suha, sploh ni vrisana na karti. Borimo se s peskom, blatom, luknjami in koriti. Največkrat je lažje kot po cesti, voziti ob njej, po travi. V mestu Ayoun-el-Atrous smo uredili mavretanske carinske formalnosti. Meja mora biti blizu. Prispemo v neko vas. Med iz blata zgrajenimi zidovi pripeljemo na osrednji trg. Obstopijo nas visokorasli vaščani, črni kot oglje in nas radovedno otipavajo.
"Gougi? Mali?" vprašam.
"Ne, tam!" eden od njih pokaže čez hrib. Čez nekaj minut vožnje prispemo v prvo obmejno mesto v Maliju. Na sipkem pesku se motor divje zavrti in že sva na tleh. Z Metko sva padla točno pred pisarno mejne policije.

Naslednjič: Po poteh in brezpotjih Zahodne Afrike

Uroš Blažko
Vodmatska 37, Ljubljana
Tel. 540 55 89, 040 290 374