Praznovanje rojstnega dne

Praznovanje rojstnega dne

Običajno je, da obletnico obstoja neke tovarne proslavijo le zaposleni, ostali pa delajo. Ko je tovarna Moto Guzzi proslavljala visoko 80 letnico, so se delavci potili pri organizaciji zbora motoristov, udeleženci pa smo praznovali.
Slavna zgodovina

Daljnega leta 192, pred 80 leti, so v majhni tovarni, v majhnem kraju Mandello del Lario izdelali prvega moto guzzija. Zeleni motocikel je bil za tiste čase napreden, imel je vzmetenje spredaj in zadaj. 500 kubični, štiritaktni, zračno hlajeni motor je imel en cilinder postavljen leže v smeri vožnje. Zaradi preproste konstrukcije in kvalitetnih materialov so "salamoreznice", kot so jih kasneje ljubkovalno imenovali, postale priljubljeno prevozno sredstvo. Glavna gred se je vrtela v obratni smeri glede na smer vožnje in škropila oljne pare iz karterja v cilinder, ga dodatno mazala in hladila bat. Zaradi tega so moto guzziji sloveli po tem, da so se redko pokvarili, kar je bilo v časih ko so bili materiali slabši in servisi redki, izredno pomembno. Enak sloves uživajo še danes.

Navada je, da vsak model motocikla preizkusijo na dirkah in tako potrdijo njegovo vrednost. Tudi na začetku stoletja so dirkali z motorji, le da so bile hitrosti take, kot jih danes zmore boljši skuter. Konkurenčni boj med proizvajalci motociklov je bil hud in tekmecev za zmago ni manjkalo. Na dirkališčih je Moto Guzzi z enocilindrskimi motocikli nanizal precej zmag. Pravi tekmovalni uspehi pa so prišli, ko so začeli izdelovati motocikle z dvema cilindroma, postavljenima prečno pod kotom 90°. Motorji so zmagovali predvsem na vzdržljivostnih dirkah. Tudi pri tej konstrukciji je tovarna Moto Guzzi imela srečno roko: prečno postavljena cilindra se med vožnjo enakomerno hladita, ker štrlita iz okvirja pa pri vzdrževanju ni potrebno snemati posode za gorivo. Kot 90° med cilindroma omogoča miren tek motorja brez protiutežne gredi. Prečna postavitev omogoča, da se ročična gred vrti v vzdolžni smeri in da je število pogonskih delov manjše. Zaradi pogona zadnjega kolesa preko kardana in zobniškega prenosa odpade zamudno vzdrževanje in mazanje verige.

Z zmagami do napredka

V osemdesetih letih so bili evropski proizvajalci motociklov v krizi. Zaradi pomanjkanja svežih idej in močne konkurence iz japonske je vsem pošla sapa. Tudi v težkih časih je rešitev prišla iz dirkaških krogov. Doktor John Wittner je na ameriški celini s skromnim moštvom dirkal z moto guzzijem Le Mans 1000. Da bi lahko premagovali tekmece, so motocikel izpopolnjevali in predelovali. Odkrili so zmagovalno formulo: motor s 95 konjskimi močmi mora zdržati šesturno dirko pri 9000 obratih na minuto. Na motociklu so predelali, kar se je dalo. Odmični gredi v glavah sta gnala zobata jermena. Vgradili so štiri ventile na valj. Spremenili so okvir, izpušni sistem in povečali posodo za gorivo. Od dirkalnega Le Mansa je ostalo le malo originalnega. Na koncu sezone so premagali japonsko konkurenco, nova 1000 kubična štiricilindrska Honda je v sezoni 1985 ostala brez zmage.
Kljub nespornim uspehom v tekmovalni sezoni je tovarna Moto Guzzi ostala gluha. Zaverovani v svoje težave so vztrajali pri proizvodnji zastarelih modelov. Po osvojenem prvenstvu v skupni razvrstitvi pa je vodilni inženir Tonti, avtor legendarnega okvirja za model Le Mans, dr. Johna (ki je po poklicu zobozdravnik) povabil: "Pridi v Italijo - in pripelji s sabo svoj motor!"

Ostalo je, kot pravijo, zgodovina. Ampak v sedanjosti. Tovarna Moto Guzzi proizvaja motocikle, ki jih kupujejo športno in napredno naravnani motoristi. Razvoj motorjev s štirimi ventili na valj gre vzporedno z dvoventilskimi. Starce, ki prisegajo na "salamoreznice", je povozil čas. Evropski motocikli so izdelki z značajem. Uspešne evropske tovarne so prekosile Japonske, ki so se izgubile v masovni proizvodnji trendovskih motociklov.

Zbor motoristov

Ob počastitvi 80 letnice tovarne so 29. in 30. septembra v Mandellu del Lario organizirali velik zbor motoristov. Lokalni časopisi so poročali, da se je prireditve udeležilo 15 tisoč motoristov iz vse Evrope, vendar je znano, da Italijani radi pretiravajo. Po moji oceni jih ni bilo več kot deset tisoč. Vendar število ni pomembno. Pomembno je, da se v malem mestecu na severu Italije vsako leto zberejo navdušenci, ki se dobro počutijo v "senci orla". Dvaindvajset članov kluba Moto guzzi Slovenija nas je prevozilo po 550 km, da smo prišli tja, vendar nismo prišli v ožji izbor za nagrado, kjer se pomnoži število udeležencev s številom prevoženih kilometrov. Trume Francozov, Nemcev in ostalih ropotajo po ozkih ulicah. Najštevilčnejša skupina iz Švice šteje več kot sto motorjev. V času zbora motoristov se mestni park ob jezeru Como spremeni v brezplačen prostor za kampiranje.

Švicarji imajo sir, Benečani karneval, Bavarci pa pivo. Mandello ima Moto Guzzi. Ves kraj živi s tovarno in prebivalci so na to ponosni. Mesto ob jezeru živi od turizma in motorizma. Kot po naključju je zbor vsako leto konec septembra, da podaljšajo turistično sezono. Enkrat letno so na ulici vsi, celo tisti, ki z motorizmom nimajo nobene zveze. Tovarna daje delo tristo meščanom, nekaj jih dela na servisih in v trgovinah z rezervnimi deli. V času zbora motoristov imajo dodaten zaslužek gostilničarji in prodajalci na stojnicah.

Udeleženci zbora so si poleg zabavnih prireditev in akrobatskih voženj z motocikli ogledali proizvodne hale in tovarniški muzej. Sprehajali smo se med stroji v velikih dvoranah in gledali, kje sestavljajo tisto, kar s ponosom vozimo. Tovarna je v preteklih letih veliko vložila v nove stroje, ki obdelujejo dele z majhnimi tolerancami. Kvaliteta je na prvem mestu. Odkar je večinski delež tovarne prevzela Aprilia se ponovno spogledujejo s športnimi motocikli. Najnovejši modeli, ki so jih postavili na ogled imajo športno dušo in dirkaško srce, pri čemer naj bi zadržali tradicionalno zanesljivost in enostavno vzdrževanje.

Zbor motoristov je kraj, kjer se motoristi zberejo, da se med seboj spoznajo in se poveselijo. V gneči na brezštevilnih stojnicah z lahkoto izgubiš prijatelja s katerim si prišel, zato pa najdeš nekaj novih. Potem, ko je motocikel varno parkiran poleg šotora, lahko sprazniš nekaj kozarcev. Žal so za Slovence cene v italijanskih lirah previsoke. Poleg tega se na sladko grenki okus italijanskega piva nisem mogel privaditi, čeprav sem ga poskušal tri dni.

Tekst in foto: Uroš Blažko