Praznovanje rojstnega dne
Običajno je, da obletnico obstoja
neke tovarne proslavijo le zaposleni,
ostali pa delajo. Ko je tovarna
Moto Guzzi proslavljala visoko
80 letnico, so se delavci potili
pri organizaciji zbora motoristov,
udeleženci pa smo praznovali.
Slavna zgodovina
Daljnega leta 192, pred 80 leti,
so v majhni tovarni, v majhnem
kraju Mandello del Lario izdelali
prvega moto guzzija. Zeleni
motocikel je bil za tiste čase
napreden, imel je vzmetenje
spredaj in zadaj. 500 kubični,
štiritaktni, zračno hlajeni
motor je imel en cilinder postavljen
leže v smeri vožnje. Zaradi
preproste konstrukcije in kvalitetnih
materialov so "salamoreznice",
kot so jih kasneje ljubkovalno
imenovali, postale priljubljeno
prevozno sredstvo. Glavna gred
se je vrtela v obratni smeri
glede na smer vožnje in škropila
oljne pare iz karterja v cilinder,
ga dodatno mazala in hladila
bat. Zaradi tega so moto guzziji
sloveli po tem, da so se redko
pokvarili, kar je bilo v časih
ko so bili materiali slabši
in servisi redki, izredno pomembno.
Enak sloves uživajo še danes.
Navada je, da vsak model motocikla
preizkusijo na dirkah in tako
potrdijo njegovo vrednost. Tudi
na začetku stoletja so dirkali
z motorji, le da so bile hitrosti
take, kot jih danes zmore boljši
skuter. Konkurenčni boj med
proizvajalci motociklov je bil
hud in tekmecev za zmago ni
manjkalo. Na dirkališčih je
Moto Guzzi z enocilindrskimi
motocikli nanizal precej zmag.
Pravi tekmovalni uspehi pa so
prišli, ko so začeli izdelovati
motocikle z dvema cilindroma,
postavljenima prečno pod kotom
90°. Motorji so zmagovali predvsem
na vzdržljivostnih dirkah. Tudi
pri tej konstrukciji je tovarna
Moto Guzzi imela srečno roko:
prečno postavljena cilindra
se med vožnjo enakomerno hladita,
ker štrlita iz okvirja pa pri
vzdrževanju ni potrebno snemati
posode za gorivo. Kot 90° med
cilindroma omogoča miren tek
motorja brez protiutežne gredi.
Prečna postavitev omogoča, da
se ročična gred vrti v vzdolžni
smeri in da je število pogonskih
delov manjše. Zaradi pogona
zadnjega kolesa preko kardana
in zobniškega prenosa odpade
zamudno vzdrževanje in mazanje
verige.
Z zmagami do napredka
V osemdesetih letih so bili
evropski proizvajalci motociklov
v krizi. Zaradi pomanjkanja
svežih idej in močne konkurence
iz japonske je vsem pošla
sapa. Tudi v težkih časih
je rešitev prišla iz dirkaških
krogov. Doktor John Wittner
je na ameriški celini s skromnim
moštvom dirkal z moto guzzijem
Le Mans 1000. Da bi lahko
premagovali tekmece, so motocikel
izpopolnjevali in predelovali.
Odkrili so zmagovalno formulo:
motor s 95 konjskimi močmi
mora zdržati šesturno dirko
pri 9000 obratih na minuto.
Na motociklu so predelali,
kar se je dalo. Odmični gredi
v glavah sta gnala zobata
jermena. Vgradili so štiri
ventile na valj. Spremenili
so okvir, izpušni sistem in
povečali posodo za gorivo.
Od dirkalnega Le Mansa je
ostalo le malo originalnega.
Na koncu sezone so premagali
japonsko konkurenco, nova
1000 kubična štiricilindrska
Honda je v sezoni 1985 ostala
brez zmage.
Kljub nespornim uspehom v
tekmovalni sezoni je tovarna
Moto Guzzi ostala gluha. Zaverovani
v svoje težave so vztrajali
pri proizvodnji zastarelih
modelov. Po osvojenem prvenstvu
v skupni razvrstitvi pa je
vodilni inženir Tonti, avtor
legendarnega okvirja za model
Le Mans, dr. Johna (ki je
po poklicu zobozdravnik) povabil:
"Pridi v Italijo - in
pripelji s sabo svoj motor!"
|
|
Ostalo je, kot pravijo, zgodovina.
Ampak v sedanjosti. Tovarna
Moto Guzzi proizvaja motocikle,
ki jih kupujejo športno in
napredno naravnani motoristi.
Razvoj motorjev s štirimi
ventili na valj gre vzporedno
z dvoventilskimi. Starce,
ki prisegajo na "salamoreznice",
je povozil čas. Evropski motocikli
so izdelki z značajem. Uspešne
evropske tovarne so prekosile
Japonske, ki so se izgubile
v masovni proizvodnji trendovskih
motociklov.
Zbor motoristov
Ob počastitvi 80 letnice tovarne
so 29. in 30. septembra v
Mandellu del Lario organizirali
velik zbor motoristov. Lokalni
časopisi so poročali, da se
je prireditve udeležilo 15
tisoč motoristov iz vse Evrope,
vendar je znano, da Italijani
radi pretiravajo. Po moji
oceni jih ni bilo več kot
deset tisoč. Vendar število
ni pomembno. Pomembno je,
da se v malem mestecu na severu
Italije vsako leto zberejo
navdušenci, ki se dobro počutijo
v "senci orla".
Dvaindvajset članov kluba
Moto guzzi Slovenija nas je
prevozilo po 550 km, da smo
prišli tja, vendar nismo prišli
v ožji izbor za nagrado, kjer
se pomnoži število udeležencev
s številom prevoženih kilometrov.
Trume Francozov, Nemcev in
ostalih ropotajo po ozkih
ulicah. Najštevilčnejša skupina
iz Švice šteje več kot sto
motorjev. V času zbora motoristov
se mestni park ob jezeru Como
spremeni v brezplačen prostor
za kampiranje.
Švicarji imajo sir, Benečani
karneval, Bavarci pa pivo.
Mandello ima Moto Guzzi. Ves
kraj živi s tovarno in prebivalci
so na to ponosni. Mesto ob
jezeru živi od turizma in
motorizma. Kot po naključju
je zbor vsako leto konec septembra,
da podaljšajo turistično sezono.
Enkrat letno so na ulici vsi,
celo tisti, ki z motorizmom
nimajo nobene zveze. Tovarna
daje delo tristo meščanom,
nekaj jih dela na servisih
in v trgovinah z rezervnimi
deli. V času zbora motoristov
imajo dodaten zaslužek gostilničarji
in prodajalci na stojnicah.
Udeleženci zbora so si poleg
zabavnih prireditev in akrobatskih
voženj z motocikli ogledali
proizvodne hale in tovarniški
muzej. Sprehajali smo se med
stroji v velikih dvoranah
in gledali, kje sestavljajo
tisto, kar s ponosom vozimo.
Tovarna je v preteklih letih
veliko vložila v nove stroje,
ki obdelujejo dele z majhnimi
tolerancami. Kvaliteta je
na prvem mestu. Odkar je večinski
delež tovarne prevzela Aprilia
se ponovno spogledujejo s
športnimi motocikli. Najnovejši
modeli, ki so jih postavili
na ogled imajo športno dušo
in dirkaško srce, pri čemer
naj bi zadržali tradicionalno
zanesljivost in enostavno
vzdrževanje.
Zbor motoristov je kraj, kjer
se motoristi zberejo, da se
med seboj spoznajo in se poveselijo.
V gneči na brezštevilnih stojnicah
z lahkoto izgubiš prijatelja
s katerim si prišel, zato
pa najdeš nekaj novih. Potem,
ko je motocikel varno parkiran
poleg šotora, lahko sprazniš
nekaj kozarcev. Žal so za
Slovence cene v italijanskih
lirah previsoke. Poleg tega
se na sladko grenki okus italijanskega
piva nisem mogel privaditi,
čeprav sem ga poskušal tri
dni.
Tekst in foto: Uroš Blažko
|