Peklenska cesta pod oblaki

»Kje imaš motor?« je vprašal receptor hotela na glavni ulici.
»Petdeset metrov višje, v ulici.«
»Takoj pojdi ponj, če ga niso že ukradli! Ali ti ga kdo čuva?«
»Da, pri motorju sem pustil mojo spremljevalko, Metko.«
»Le stopi po motor, če ne ti bodo ukradli tudi žensko!«


Prihod v »republiko« Arequipo

Ko sva z Metko prispela v Arequipo je bilo že temno. Po slikoviti cesti, ki se je dvignila nad Pacifik in zarezala v Kordiljere, sva vozila v koloni. Žarometi so tipali po skalnih stenah in se izgubljali v prepadih. Bilo mi je žal, da nisem mogel ogledovati pokrajine, ker naju je tema prehitela. Treba je priti v mesto in najti varno prenočišče. Peru ni tako varna dežela kot sva bila navajena v Argentini in Čilu. Južna Amerika velja za nevaren kontinent!
Arequipa je drugo največje mesto Peruja in leži na nadmorski višini 2325 metrov. Ozke ulice iz kolonialnih časov se igrivo dvigajo in spuščajo. Mesto obkrožajo visoke gore, nad katerimi kraljuje 5822 metrov visoki vulkan El Misti. Ostaja zvest svojemu imenu in se le tu in tam pokaže iz meglice in oblakov.
Meščani se nimajo za Perujce. V vsaki papirnici prodajajo izkaznice, potne liste in druge »dokumente« republike Arequipa. Njihov boj, da bi postali neodvisni od Peruja pa je obsojen na neuspeh, o svoji državi lahko le sanjarijo.
Nama so se v mestu med Andi začele dogajati čudne reči. Trgovine so odprte tudi v nedeljo. Izkoristila sva priliko in kupila dve novi gumi za motor. Prodajalec nama je zagotovil, da bodo tajvanske gume zdržale dve do tri leta. »Prijatelj,« sem mu rekel, »z motorjem potujeva okrog sveta. Plačam dvojno ceno, če mi zagotoviš, da bodo zdržale en mesec!« Nato sem hotel uveljaviti nedeljski popust, ki so ga ponujali, a nama je prodajalec dokazal, da danes ni nedelja, ampak sobota in da nama je koledar preskočil za en dan.
Nikakor nisva mogla ugotoviti, po kateri cesti je najbolje priti do jezera Titicaca. Edina avtokarta, ki sva jo po dolgem iskanju kupila, je bila draga in zelo netočna. Govorili so, da pelje do tja nova asfaltirana cesta, ki še ni vrisana na karto, vendar nama še danes ni znano, kje ta cesta pelje. Odločila sva se, da kreneva po cesti iz Arequipe do 224 kilometrov oddaljenega mesta Juliaca.
»Aj, aj, aj, caramba,« je rekel taksist, ko sva povedala da greva po cesti preko Juliace do Puna in do jezera Titicaca. »Taksi vozim že pet let, pa še nikoli nisem bil tam gori!«


Cesta

Po desetih kilometrih je asfalta zmanjkalo. Dvignila sva se visoko nad mesto. Z okoliškimi gorami, tudi z El Mistijem, smo bili iz oči v oči, cesta se je pa še kar naprej strmo vzpenjala.
»Kako, da sta se odločila za to cesto?« so naju vprašali na policijski kontroli.
»Zakaj, ali je tako slaba?«
»Bosta že videla,« se je nasmehnil policaj in nama vrnil dokumente.
Vozila sva navzgor, dokler nisva zašla v oblake. Luknje na cesti so tako globoke, da so izpušne cevi in karter motorja tolkli po kamnih. Voziti sem moral počasi, v prvi prestavi. Na eni strani skalna stena, na drugi strm prepad, ki se izgublja v megli. Križi ob cesti govorijo, kje so končali svojo zadnjo vožnjo potniki pred nama. Prav na mestu, kjer sem ustavil, da bi pritrdil odpadlo izpušno cev, jih je bilo ob cesti, na robu prepada, pet. Ob vsakem imenu na križih je bil isti datum, pred dobrim mesecem je avto s petimi potniki zgrmel v globino. Na skali, na drugi strani ceste sem zagledal razpelo. Leseni Kristus je bil oblečen v nova oblačila. Od trpljenja spačen obraz je obračal kvišku, skozi odprta usta je prihajal nemi krik.
»Kraj je tako grozljiv, takoj izginiva naprej,« sem rekel Metki. Pa me ni slišala, stekla je ustavljat kamion, ki je pripeljal za nama. Zaradi goste megle bi naju zagotovo prepozno zagledal in bi naju zbil s ceste.
Na planoti se cesta zravna, vendar ne postane nič lepša. Med skale se meša spolzko blato in velike luže. Poplesavala sva po njih in škropila na vse strani. Vozniki kamionov ustavljajo in spuščajo zrak iz gum. Mehkejše gume pomagajo blažiti udarce ob kamne, širša površina pa manj drsi po blatu, da ne kamion ne obtiči. Prav tako delajo afriški vozniki, ko po pesku vozijo čez Saharo. Kljub mehkejšim gumam so vozila na težki preizkušnji. Ob cesti stoji veliko kamionov z zlomljenim podvozjem.
Oblaki so se dvignili in odprl se je pogled na planoto. Daleč stran dvigajo glave visoki vrhovi, pokriti s snegom. Ob jezercih se pasejo črede lam, ki jih obletavajo jate rožnatih flamingov, belih štorkelj, žerjavov in drugih ptic. Tla so obložena z lišaji, le tu in tam raste kakšen grm. Vasice, nanizane ob cesti, premorejo le nekaj zidanih hiš. Večina prebivališč je iz valovite pločevine, kot visokogorski bivaki. Kjer je pred hišo na stolu postavljena skleda pomeni, da je notri restavracija. Pripravljajo čaj, enkrat dnevno skuhajo topel obrok, to pa je skoraj vse, kar se visoko v hribih lahko dobi. Na zidovih nekaterih hiš je napisano – prodaja bencina.


Težave z bencinom

Pila sva čaj, ki se je na mrzlem vetru takoj ohladil. Pristopil je desetletni fantič in ponudil, da nama proda pet litrov bencina. »Saj ga ne rabiva,« sem rekel, potem pa le stopil pogledat v rezervoar. Po stotih kilometrih vožnje je bil prazen! Sedaj sem spoznal, zakaj v mnogih hišah prodajajo bencin – poraba na tako slabi cesti strahotno naraste.
»Pa daj pet litrov,« sem dejal fantiču in sklenila sva posel.
Čez nekaj kilometrov je motor začel stavkati. Pokašljeval je vedno bolj pogosto in končno je umolknil. Čistil sem bencinske filtre, pihal v cevke, vendar brez velikega uspeha. Krive so bile smeti v bencinu, pa tudi velika nadmorska višina, preko 4000 metrov. Motor je zaradi redkega zraka izgubil dober del moči. Privlekla sva se le do naslednje vasi z imenom Turucama. Po osmih urah vožnje sva napravila le dobrih sto kilometrov!
Restavracija Todos vuelven (Vsakdo se vrne) je postala najino prenočišče. Vas Turucama je približno na polovici poti med Arequipo in Juliaco.
Tukaj se srečajo avtobusi, ki so zjutraj odpeljali iz obeh krajev in ki za pot potrebujejo deset ur.

Potniki si po vožnji, polni poskakovanja ravnajo boleče hrbte in izkoristijo postanek za kosilo. Ameriški par v srednjih letih se je glasno pritoževal, da so jima obljubili vožnjo z udobnim sodobnim avtobusom, ta vožnja pa je bolj podobna mučenju na pragu pekla. Razmajan avtobus z od lukenj uničenim podvozjem rožlja in poskakuje čez luknje, kar povzroča hrup, kot bi hudiči stresali verige.
»Kakšna pa je cesta od tukaj naprej,« je spraševal Američan.
»Prav taka, kot doslej,« sem odvrnil. »Uživala bosta veličastne razglede, če le nimata vrtoglavice.«
Ko so avtobusi odpeljali, so našli čas tudi za naju. Kupila sva polno kanto bencina, ki jo je domači sin pripeljal iz bližnje »prodajalne«. Čakanje na bencin je trajalo več ur in dneva je začelo zmanjkovati..
»Ob treh popoldne je prepozno za na pot, ujela vaju bo noč,« je rekel Pablo, lastnik restavracije. Zastonj lahko prespiva na tleh med mizami, plačala bova le hrano in bencin, je bil velikodušen. Zjutraj pa navsezgodaj na pot!
Naslednje jutro je Pablo dejal: »Zdaj pa le vžgi motor!« Zložila in privezala sva prtljago. Motor je stekel, čeprav se je malo upiral. Pablu in njegovi družini se je razjasnil obraz, na hitro smo se poslovili. Vas je ostala za nama. Spet sva skakala čez kamenje in rila skozi blato. Dan je bil sončen, v trenutku je jutranji mraz zamenjala vročina. Motor se je po desetih kilometrih ogrel in se kmalu zatem ustavil. Spet sem čistil svečke, pihal skozi cevke, razdiral in sestavljal, vlekel za žičke, vendar nič! Motor ni hotel več vžgati.
Nemočno sva sedela in strmela v jeklenega konjička, ki mu nisva znala pomagati. Tedaj je mimo z mopedom pripeljal Indijanec in se ustavil pri nama. Takoj je ugotovil, kaj je narobe. Na roko si je natočil nekaj kapljic bencina, počakal minuto, da je izhlapel in povedal, da so nama namesto bencina prodali petrolej, kakršnega domačini uporabljajo za svetilke. Pokazal je kako hlapi pravi bencin. Na roko je kanil kapljico iz rezervoarja svojega mopeda in čez dobro minuto se je na temno rdeči koži naredil bel madež, čisto drugačen, kot pri petroleju. Zdaj mi je bilo jasno, zakaj so bili v Turucami tako veseli, ko sva se odpeljala!

Težave z oljem

Indijanec je z mopedom šel po bencin. V zameno je dobil polno kanto petroleja, ki sem ga zlil iz rezervoarja. Čeprav je dolgo trajalo, sem bil vesel, ko je motor vžgal. Danes bova morda prišla do Puna. Odpeljala sva naprej. Stežka sem obvladoval motor vozil okrog lukenj ali pa padal vanje. Nenadoma je pod motorjem počilo. Velik kamen je prebil karter motorja in olje je začelo teči po tleh. Poškodba je izgledala huda, vendar ni bilo časa za obup. Metka se je odpravila po olje. Peš je odšla nazaj v Turucamo, tja kamor se »vsi vrnejo«. Jaz pa sem razdrl motor in z dvokomponentnim lepilom zalepil luknjo v karterju. Delo sem uspešno opravil in čakal, da se Metka vrne. Začelo me je že skrbeti kje je, ko je čez dobro uro prisopihala po klancu navzgor. Zaradi redkega zraka je komaj lovila sapo, morala se je ustavljati vsakih sto metrov in loviti redek kisik. Poleg tega je bila po nosu opečena od sonca, ki kožo na taki višini nevarno ožge.
Menjava bencina in olja je trajala ves dan. Spet naju je ujela noč, ponovno sva prespala na tleh med mizami, v vasici Katy.
Naslednje jutro sva spet zarezala v cesto. Še vedno gre navzgor. Zrak je vedno bolj redek in mrzel, čeprav sonce peče. Zaradi redkega zraka se je motor upiral in pokašljeval. Vozil sem v prvi prestavi in pazil, da obrati motorja ne padejo. Če motor ugasne, kdo ve, če bo spet vžgal? Vendar sem moral paziti, da nisem vozil prehitro; čim je najina hitrost presegla hitrost pešca, je motor začel poskakovati po luknjah in s karterjem tolči po tleh. Tako sva korakoma napredovala ves dan. Optimizem se mi je vrnil. Morda pa le danes prideva do asfalta, ali vsaj do večjega mesta?
Končno sva prilezla na vrh. Na sedlu Alto Toroya sva dosegla najvišjo točko najinega potovanja, 4700 metrov nadmorske višine. Dogodek sva proslavila s skodelico nesladkanega čaja, ki ga je skuhala Indijanka v obcestni okrepčevalnici.


Navzdol

Zdaj bo šlo lažje, sem se veselil. Cesta se je sicer spuščala, vendar ni niti za trenutek zjasnila svojega obličja in je še vedno gubala svoje čelo. Globoke luknje so prežale na vsako neprevidnost. Dan se je pričel prevešati v popoldne, sonce se je spustilo nizko nad grebene gora, ki so obkrožale planoto, po kateri sva vozila in je izgubilo svojo moč. Toplota se je umaknila mrazu, ki ga je ledeni veter potiskal pod obleko. Zaskrbljeno sem se oziral v nebo in računal, če bova še za dne prišla do mesteca Santa Marta, do katerega je še trideset kilometrov. Nenadoma je motor zakašljal in utihnil, zmanjkalo je bencina, pa še bencinska črpalka je utihnila. Čeprav črpalke po tovarniških navodilih ni mogoče razdreti, sem naredil prav to; preklemano reč sem razdrl in jo na hitro usposobil, da se je zopet vrtela. Medtem se je mimo pripeljala ropotajoča škatla, verjetno zadnji avto tisti dan. Od Indijanca za volanom sva izprosila nekaj litrov bencina in kmalu zatem sem motor znova obudil v življenje. Niti trenutka prezgodaj. Dan se je poslavljal, zadnji sončni žarki so ugašali. V peklenskem mrazu in vetru, ki bi gotovo odpihnil šotor, nikakor ne bi mogla prenočiti tukaj, kjer ni nobenega zavetja, ampak bi morala peš oditi in poiskati zavetje v kaki koči.
Zadnjih trideset kilometrov poti sem prisluškoval motorju in ga prosil, naj ne zakašlja. Ko sva v dolini zagledala vas, sva vriskala od veselja. Olajšanje je bilo neskončno. Kmalu zatem sva prišla do asfalta. Spravil sem se na vse štiri in poljubil črno podlago, ki je obljubljala, da se bo dan vendarle srečno končal. Nato sva na čisto pravi bencinski črpalki natočila polno in zvečer sva prispela v čisto pravo mesto, Huliaco.
Za pot, katero razmajani avtobusi opravijo v desetih urah, sva potrebovala tri dni!


Tekst in foto Uroš Blažko
e-mail: uros@motoguzzi-si.com