Ali ima motorno kolo dušo?
Policaj v malem italijanskem mestu Mandello del Lario, kjer je tovarna Moto Guzzi, mi je vzel dokumente, ker sem se vozil brez čelade. Poslal me je, da jo peš prinesem iz dva kilometra oddaljenega avtokampa. Tedaj je k policaju pristopil delavec iz tovarne, ki sem ga pred tem spoznal. S policajem je nekaj živahno razpravljal. Nato je prišel k meni. Je že dogovorjeno, mi je dejal, nobene kazni ne boš plačal. Kaj pa si mu rekel, sem ga vprašal. Povedal sem mu čarobnebesede: "giro del mondo" (okrog sveta).

Giro del mondo
Z življenjsko sopotnico Metko sva se odpravljala na enoletno potovanje po Afriki in Južni Ameriki. Iskala sva močan motocikel, ki bo zmogel prevažati dve osebi, s prtljago vred, in ki bo dovolj vzdržljiv in nezahteven za vzdrževanje, da ga bom lahko popravljal tudi tam, kjer ni nobenih servisov. Biti mora vsaj tisoč kubičen in imeti mora kardanski pogon, da ne bo treba mazati in menjati pogonske verige in zobnikov. Izbrala sva terenski potovalnik Quota 1100 ES. Tovarna Moto Guzzi nama je skupaj z generalnim zastopnikom Avtoplus iz Kopra omogočila ugoden nakup.

Motocikel je ostal povsem serijski, dodal sem le dva velika prtljažnika. Zadnji je nosil dva aluminijasta kovčka, prednji pa dve dvajsetlitrski ročki, ki sva ju rabila za prečkanje Sahare. V eni je bil bencin, v drugi pa voda. Kasneje sem se ročk znebil in na prednji prtljažnik privezal težje kose prtljage. Tako sem več teže prerazporedil na prednje kolo.

Potovanje je trajalo celo leto. Bilo je naporno tako za naju z Metko, kot za motocikel. Skozi 36 držav sva prevozila 65 tisoč kilometrov, kar v povprečju znese dvesto na dan. Iztrošila sva pet prednjih in šest zadnjih gum in imela več kot trideset gumidefektov. Najin jekleni konjiček je ves čas dobro deloval in naju je zanesljivo pripeljal domov. Na koncu je izgledal kot vojak po bitki. V takšnem stanju bi težko prenesel še eno takšno potovanje.

Hladna ekonomska logika
Eno leto sem vodstvo tovarne prepričeval, da bi najino Quoto obnovili. Popravilo se ne izplača, so mi odgovarjali, preveč delov bi bilo potrebno zamenjati. Razen motorja in menjalnika je vse drugo poškodovano in zvito, pa še to motor bi morali pregledati. Če hočeš spet potovati, si omisli nov motocikel.

Z njihovo logiko se nisem strinjal. Tovarna Moto Guzzi izdeluje motocikle z dolgo življenjsko dobo. Ljubitelji veteranov obnavljajo petdeset in več let stare motorje, zakaj ne bi obnovili dve leti starega? Motocikel je na potovanju opravljal nalogo delovnega konja in opravljal jo je dobro. Čeprav ni lep, nama je prirasel k srcu. Navadil sem se njegovih dobrih in slabih lastnosti, postala sva prijatelja. Na tem svetu moramo ceniti tudi druge vrednote, ne le hladne ekonomske logike, sem prepričeval odgovorne v tovarni. Med tem je motocikel, umazan in zaprašen ždel v tovarniškem skladišču.

Septembrskega srečanja motoristov v kraju Mandello del Lario se je udeležilo 15.000 ljudi. Tudi jaz sem bil med njimi. Tovarniške hale so bile polne navdušenih "gucistov", ki so si ogledovali stroje in montažne trakove, kjer izdelujejo prav take jeklene konjičke, kot so njihovi. Kaže, da se je del navdušenja preselil tudi na zaposlene v tovarni. K meni sta pristopila šef rezervnih delov g. Retaggi in šef tovarniškega servisa g. Serafino. Mogoče bi se pa lahko zmenili za popravilo tvojega motorja, je dejal Retaggi. Priti pa moraš sam, je pripomnil Serafino, da boš delal, ker so moji ljudje prezaposleni. Nisem si dal dvakrat reči. Takoj smo si udarili v roko: konec novembra pridem delat za en teden.

Obnova

V ponedeljek, hladnega novembrskega jutra, sem se najavil v tovarniškem servisu. Quoto smo postavili na delovno mizo v oddaljenem kotu dvorane, da ne bom motil ostalih mehanikov. Serafino mi je prinesel delovni kombinezon. "Tu imaš motor, pa ga razdri!"

Delo je steklo. Z motocikla sem snemal dele in jih zlagal na tla. Na začetku sem porabil veliko časa, preden sem v vitrinah našel pravo orodje, ki ga je nato kak mehanik spet odnesel. Sčasoma pa so se stvari uredile in delo je napredovalo vedno hitreje. Zvečer ni od motocikla ostalo nič drugega kot kup ropotije v kotu delavnice.

Drugi dan se je začelo zares. Vsak del sem opral z razredčilom in ga prinesel na pregled. Serafino je odločal, kaj je potrebno zamenjati. Pri motorju ni skoparil: z dobrim agregatom lahko narediš veliko kilometrov. Prinesel je novo glavno gred, ojnice in cilindre z bati. Lahko sem izbiral med standardnimi in športnimi motornimi glavami. Manjše dele, ki jih je bilo treba zamenjati, sva z mehanikom Stefanom šla iskat na proizvodni trak. Prvič je šel z mano, potem pa sem hodil sam. Pri delavcih v montaži sem nabiral dele tako kot v supermarketu, le da je bilo zastonj. Ko je bil motor sestavljen, sva ga s Stefanom odpeljala na oddelek, kjer v preizkuševalnih komorah preizkušajo sestavljene agregate. Tu so ga elektromotor vrti deset minut z 2800 obrati in nato deset minut s 5600 obrati. Na instrumentih smo spremljali upor vrtenja, zvok, pritisk olja in temperaturo. Na koncu smo preverili, da motor ne pušča olja.

Menjalnik smo razdrli v prafaktorje in ga pregledali. Zamenjali smo le aluminijast pokrov in vzmet selektorja prestav. Diferencialni pogon pa je bilo treba zamenjati v celoti.

Po dnevu v proizvodnji sem se znova znašel za mizo v kotu delavnice. Jaz sem sestavljal, mehaniki pa so prinašali rezervne dele. Vgradil sem nov gornji del okvirja, zadnje in prednje vilice, nova kolesa. "Ne bi raje zamenjal kompletne električne napeljave, stara se mi zdi malce razpokana," je dejal Serafino in vrgel na mizo šop žic. Nove plastične pokrove in armaturno ploščo so izbrskali iz velikih zabojev v skladišču. Nič hudega, če so bili različnih barv, treba jih je bilo zamenjati, ker (kot je dejal Serafino) so stari bili v "groznem" stanju. Vgradil sem povsem odprt izpušni sistem od modela V 11, ker je bil pač "najbolj pri roki".

V petek zvečer je bila Quota sestavljena. Nalili smo bencin in prvič po enem letu sem zaslišal glasno bobnenje iz povsem odprtega glušnika. Testni voznik je z motociklom odšel na vožnjo in predlagal nekaj popravkov. Nastavili smo vzmetenje in elektronski vbrizg goriva. Potem pa sem zlezel na sedež in se zapeljal po dvorišču, med tovarniškimi halami. Srce mi je igralo od razburjenja. Delavci, ki so pravkar končali svojo izmeno, so me spodbujali z vzkliki: "naredi giro del mondo", in "postavi ga na zadnje kolo!"

Motor z dušo
Preden sem zapustil tovarno, smo imeli malo "tiskovno konferenco. "Zahvaljujem se vam, ker ste mi omogočili, da sem povsem obnovil motocikel. Verjetno je to edina tovarna, kjer je kaj takega mogoče." "Od tvojega motorja ni ostalo veliko, mar ne bi bilo bolje, če bi si izbral novega?" je vprašal Retaggi. "Nikakor ne! Novih motociklov je tam na oni strani cela vrsta, vendar do njih ne čutim nič! Tale pa je moj, z njim sem doživel veliko lepih trenutkov. To je motor, ki ima dušo!"

"Pa glej, da ga boš odpeljal domov v Slovenijo še pred božičem, če ne ga bomo vzeli za svojega," je pripomnil Serafino.

Tekst in foto: Uroš Blažko