E-mail
Novice Povezave Vpis v klub Guzzi oglasnik Guzzi Trgovina Moto Guzzi forum Člani
 

Obljubljena dežela

Kako pa prideš na drugo stran, me je vprašal možak pri mehiškem mestu Veracruz. Pravkar sem prečkal most, da bi slikal ribiče, ki so metali mrežo.
"Peš," sem mu odvrnil misleč, da me možakar sprašuje o mostu.
"Ne, ne! Kako prideš v Ameriko, odkoder ste vi?" je vztrajal. "Meni je migra že štirikrat zavrnila prošnjo!"


Sindrom nenadnega bogatstava

Nuevo Laredo, kjer je mejni prehod med Mehiko in ZDA vrvi. Most čez tako opevano reko Rio Grande je nabit z avtomobili. Korakoma se približujemo drugemu bregu, gledamo ameriško zastavo, ki ponosno vihra nad mejnim prehodom in s tesnobo premišljujemo, če bo na meji šlo vse v redu.

"Kako mi gre," je vprašal uradnik, ko je uganjeval, kje je Slovenija. Potne liste je presvetlil z nekakšno lučjo in jih predal svojemu kolegu. "Sem ju že vse vprašal," mu je dejal. Tedaj sva se šele zavedla, da je prijazen pogovor v resnici bilo prefinjeno zasliševanje. Medtem je zunaj policijski pes ovohaval najin motor in iskal mamila. Končno sva dobila težko pričakovan žig. "Za en mesec," je odločil uradnik. "Dobrodošla v Ameriki!"

Zapeljala sva po ulicah ameriškega mesta. Tako je, kot sva videla v filmih. Prometnih pasov je več kot avtomobilov. Semaforji kot novoletne lučke polnijo in praznijo križišča. Table obveščajo, kam moraš zaviti in kam ne smeš. Namesto prometnih znakov so table z napisi. Za Američane morajo biti prometni predpisi in omejitve obširno pojasnjeni. Ceste so označene s številkami. Tiste, ki tečejo od vzhoda na zahod imajo parne številke, one od severa proti jugu pa neparne. Če imaš avtokarto, se ne moreš izgubiti. Na prvo črpalko jo greva torej kupit in natočit bencin. Ta je poceni. Točim galone in mislim: porabe goriva ne bo mogoče izračunati brez kalkulatorja!

Vse ostalo pa je drago, celo vodéna kava v skoraj litrskih papirnatih kozarcih. Ob ceni cigaret me je skoraj vrglo.
"Tukaj pa ne smete kaditi," je rekla prodajalka v klimatizirani trgovini črpalke. Kje pa lahko? Seveda tamkaj, kjer je polno cigaretnih ogorkov na tleh. Kar pred črpalko, kjer šoferji točijo bencin. No, taka je torej Amerika!

Štiripasovna cesta, gladka, brez ene same luknje se vije skozi od sonca ožgano pokrajino. Poletna vročina je taka, da mora cesta biti betonska, ne asfaltna. Teksas je največja zvezna država ZDA. Tukaj mora biti vse največje: krave morajo imeti najdaljše rogove, zabaviščni parki morajo biti največji. Mehičanom na čelu s cesarjem Maksimiljanom so odvzeli največ zemlje. Imena krajev in mest so taka, kot bi se še vedno vozila po Mehiki. Tudi razdalje med mesti so največje. Celo milje so večje od kilometrov. Od San Antonia do El Pasa je 560 milj.
"Tja pa ne bova prišla danes," sem vzdihnil.
"Zakaj ne," je odvrnil šofer, s katerim sva se pogovarjala na največji bencinski črpalki. "Omejitev hitrosti je sedemdeset milj na uro. Če kreneta ob devetih zjutraj, sta ob petih popoldne že tam." Zakaj mora biti v Ameriki vse tako zelo urejeno?


Na drugi strani zakona


V angleščini se policajem reče vsiljevalci zakona in točno to tudi so. Na mestnem nivoju so šerifi, na nivoju zveznih držav pa trooperji.
V Ameriki se vozi počasi, vendar Američani omejitev hitrosti ne jemljejo dobesedno. Vozijo kakih deset milj hitreje, kot je dovoljeno. Dokler voziš v koloni, je vse v redu.
Najhujše so majhne, zakotne vasi, kjer si takoj prehiter. Radarje smejo uporabljati le zvezni policaji, lokalni pa ne. Zato šerif postavi ob cesti dve kangli za mleko in s štoparico meri tvojo hitrost. Plačilu ne moreš uiti.
Policajev kar mrgoli, opazijo vsak prekršek. Pojavijo se od nikoder in ko v vzvratnem ogledalu zagledaš utripajoče luči in zaslišiš sireno, je že prepozno. Ustavljajo vedno od zadaj. Voznik mora na policajev znak takoj zaviti h kraju, vendar ne sme iz avta. Ostati mora na sedežu in z rokami na volanu mirno čakati, kaj bo dobrega.

Za najhujši prekršek velja, če policaja skušaš podkupiti; po tem se bistveno razlikujejo od svojih kolegov v Južni Ameriki ter še posebno v Mehiki. Policaj voznika nikoli ne sme ustaviti zgolj zato, da bi ga legitimiral. Šele ko storiš prekršek, te ustavi in istočasno preveri tvoje dokumente. Midva nisva sklenila obveznega zavarovanja, zato sva se držala predpisov. Imela sva srečo, s policaji sva prišla dobro skozi.

Ob cesti se je pasla čreda bizonov. Ker so te živali v naravi redke, sem hotel izkoristiti priložnost, da jih fotografiram. Še preden pa sem izvlekel fotoaparat, se je za najinim motorjem že ustavil policijski avto. Iz njega je zlezel šerif, si nataknil klobuk in dejal: "Ustavljanje na bankini je v nasprotju z zakonom, razen če rečete, da je v sili."
"Da, da, je v sili," sem se znašel. "Iz motorja pušča olje in zadevo moram preveriti."
"No dobro," je vzdihnil mož postave in čez ramo pogledal čredo bizonov. "Če me torej ne potrebujeta, se bom kar odpeljal." Tokrat sva jo poceni odnesla, le bizoni so se preveč oddaljili, da bi še lahko napravil dober posnetek.
Drugič pa sva imela še večjo srečo. Na avtocesti je zaradi del na cesti nastal zamašek. Avtomobili so se premikali korakoma. Napredovanje s težko obloženim motociklom je postalo težko, pa še motor se je pričel pregrevati. Zavil sem na bankino in ob avtomobilih počasi napredoval. Skoraj v trenutku je pridrvel policaj in jezno pokazal, naj zapeljem h kraju. Počasi sem hitel izpolniti ukaz in razmišljal, kako bi se izmazal iz zagate. Tukaj bo potrebno upoštevati nasvet, ki ga je dal motorist iz Teksasa: nič izgovarjanja, preprosto se bova naredila, da ne znava angleško.
Vse kar sem dejal je bilo - yes, yes, yes. Policaj je hotel vozniško, dal sem mu mehiško zavarovalno polico. Nato je hotel dokument za registracijo, dobil je mednarodno vozniško.
Nato sem mu dal še carinski karnet, prometno dovoljenje in certifikat o cepljenju. Zalagal sem ga s papirji, dokler ni obupal.
"Well...moral bi vama dati listek, vendar če bosta vozila po cesti naj vama bo za tokrat. Sta me razumela?"
"Yes, yes, yes!" Vrnil je šop papirjev in naju mahajoč navzdol z rokama pospremil: "Vooozi počaaasi!"

Hitra prehrana

Na vstopu v vsako zvezno državo je informacijski urad. Zastonj dobiš karto države, kup prospektov in še kavo povrhu. Največja atrakcija vsakega kraja je seveda nakupovalni center. Gesla - kupuj dokler ne umreš, ali - nabavljaj dokler se ne zvrneš - za Amerikance veljajo v polni meri. Ogromna industrija dela samo za to, da bi tistim, ki že vse imajo, še kaj prodali.

Edina telesna aktivnost ljudi je sprehod od parkiranega avtomobila v trgovino ali v restavracijo s hitro prehrano. Kdor ne mara hamburgerjev ali pice, bo večkrat lačen kot sit. Po podatkih ameriške zdravstvene organizacije ima več kot polovica prebivalcev preveč kilogramov. Toliko debeluhov ne boš videl nikjer drugje. Hitra prehrana ne prizanaša ne belcem, ne črncem. Prave gmote človeškega mesa se valijo okoli. Tudi v trgovinah z oblačili je več kot polovica prostora namenjena garderobi ogromnih razsežnosti, številke XXXL.
"Vse te novotarije, sirni in dvojni burgerji, solatni in sadni sendviči so navadne smeti," reče možakar, ki se komaj zbaše za sosednjo mizo. "Če vprašate mene, ga ni čez stari dobri McDonald hamburger!"

Kanada


Približala sva se severni meji. Niagarski slapovi grmijo dan in noč, vendar je Američanom uspelo, da jih praktično ne opaziš. Za ogled se je treba povzpeti na enega od razglednih stolpov, lahko se popelješ z ladjico, helikopterjem ali kar z žičnico. Prav tukaj se nama je po prvem posnetku pokvaril fotoaparat. Izkazalo se je, da je popravilo predrago in da bi predolgo trajalo. "Raje kupita novega," nama svetujejo. "Že za deset dolarjev se dobi avtomatskega, pa še film dobite zraven!"

Zakaj je v Ameriki toliko luknjastih in zarjavelih avtomobilov? Popravila so draga, zato spregledajo marsikaj, kar bi pri nas na tehničnem pregledu izvrgli. Na karoseriji moraš zakrpati le tako veliko luknjo, skozi katero lahko vtakneš roko. Zadostuje, če jo prekriješ s kosom lepenke.

Kanadčani so obsedeni od presežnikov. Glavno mesto Ontaria se ponaša s CN stolpom, ki je s 553,3 metri najvišja konstrukcija na svetu. Najdaljša cesta Yonge meri 1190 kilometrov in te popelje na sever, do polarnega kroga. Musical mišelovka predvajajo že 23 let, najdlje na svetu. Tukaj živi največ Italijanov izven Italije, Kitajci pa imajo pet kitajskih mest, celo dve več kot v New Yorku. Kanadčani pravijo, da je prestopno leto zato, da lahko preživiš en dan več v Torontu.

Midva sva obisk mesta drugače zastavila. Na avtocesti pred Torontom se nama je pokvaril motor. Spoznala sva, da je najhujše, če si v tej ogromni deželi brez lastnega vozila. Precej kilometrov sem moral prepešačiti, da sem prišel do telefona in poklical vlečno službo. Do prvega hotela je bilo spet precej kilometrov hoje. Drugi dan spet peš do servisa, kjer so odpeljali motor.
"Včeraj smo vaju videli," naju pozdravijo mehaniki. Verjetno še danes govorijo, kako sta tistega dne šla dva v motoristični opremi, peš "dol po roudi."


Veliko jabolko


Prispeva do New Yorka. To je pa čisto drugačen kraj, kot ostala Amerika. Za nama je ostala dežela, kjer alkoholne pijače dobiš le v posebnih trgovinah, kjer cigaret ne moreš kupiti brez osebne izkaznice, kjer kavboji z družinami potujejo z rodea na rodeo in tekmujejo za prva tri mesta, ki prinašajo denar, kjer si štiridesetletni sinovi materam ne upajo povedati, da se nekje na drugem koncu sveta kopajo zgoraj brez. Zapustila sva deželo, kjer je tudi svoboda le navidezna.

Sprva sem se mesta zaradi njegove velikosti bal. Kasneje pa po njem voziva z lahkoto, prav tako kot vsi drugi: na listku imava napisane številke cest in številke odcepov, kjer je treba zaviti. Nastaniva se v avtokampu, prav nasproti visokih stolpov Manhattna. Kip svobode naju spominja na prodajalca sladoleda. Z visoko dvignjeno baklo čuva zaliv, kamor se izliva reka Hudson.

Najvišja stolpiča Svetovnega trgovinskega centra se le redko v celoti pokažeta iz oblakov. Čez nebo vsako minuto žvižga letalo, ki vzleta ali pristaja na eno od številnih letališč. Sirene reševalnih in policijskih vozil pripovedujejo, da se kar naprej nekaj dogaja. Ne zdrživa dolgo - greva v "mesto", da naju cestni vrvež potegne vase!

Sprehajava se po Broadwayu, po peti, šesti in ostalih avenijah. Ob gledanju navzgor te zaboli vrat, ostali sprehajalci pa takoj vidijo, da si prvi dan v mestu. Na vzpon z dvigalom na vrh stolpnice Empire State Building je tudi med tednom treba čakati dve uri. Tukaj so ulice polne ljudi in trgovin. Vse to sva v drugih krajih pogrešala.

Amerika je talilni lonec narodov. New York je za to najboljši primer. Večina priseljencev ostane tukaj. Na širokih pločnikih avenij srečava predstavnike vseh narodnosti in ras. Ogledujeva nenavadno oblečene ljudi, z najbolj nenavadnimi pričeskami. Ob možaku, ki nosi živo kačo okrog vratu, vidiva Afričana v kongoški narodni noši. Polovice jezikov, ki se govorijo na ulici sploh še nikoli nisem slišal.
Veliko jabolko, kakor Američani imenujejo svoje največje mesto, nikoli ne spi. "Življenje je težko v betonski džungli," poje pevec, medtem ko se na parkirišče nočnega kluba Sand valijo avtomobili. Gostje prihajajo tudi po enih ponoči, ko ansambel že pospravi svoje stvari. Ob tehno in rave glasbi se zabavajo dokler se ne zdani.

Nekaj dni, kolikor imava na voljo, ne zadošča za ogled tega ogromnega mesta. Zato je dobrodošlo, da ravno vrtijo film o New Yorku. Ogledava si ga v 3D tehniki, seveda na največjem filmskem platnu na svetu.
Prišel je dan odhoda in s tem konec najinega potovanja. Do skladišča na drugem koncu mesta, kamor morava dostaviti motor, prevoziva 65 kilometrov. Tam izčrpajo bencin in olje in ga pripravijo za prevoz preko luže. Midva pa s kovčki z motorja in s čeladami v roki kreneva proti letališču, enemu izmed mnogih.


Tekst in foto Uroš Blažko
e-mail uros@motoguzzi-si.com