E-mail
Novice Povezave Vpis v klub Guzzi oglasnik Guzzi Trgovina Moto Guzzi forum Člani

DELOVNI DAN V TOVARNI MOTO GUZZI

"Koliko pa je star ta motor", je vprašal možakar, ki se je ustavil poleg moje Moto Guzzi Californije, ko sem si ravno natikal čelado, da se odpeljem.
"Dve leti."
"Kako, ali te motorje še vedno proizvajajo?"
Taka in podobna vprašanja sem dobil v zadnjih mesecih večkrat. Mladi fantje, ki se "spoznajo" na motorje že od rojstva, vprašajo, kateri motor je to, čeprav piše na rezervoarju. Če odgovor ni Honda ali Yamaha, se jim v nezaupanju in nejeveri podaljša obraz. Starejši možje se ob pogledu na zlatega orla zasanjano pričnejo spominjati davnih časov, ko je bil motorizem še mlad in so svojega Guzzija podili po makedamskih cestah in vzbujali zanimanje in strah mimoidočih. Malokdo pa ve, da je tovarna Moto Guzzi, ki ima dolgo tradicijo, danes živahnejša kot kdajkoli in da proizvaja vedno boljše motocikle.

Prvi jekleni konjiček je zapustil proizvodni trak davnega leta 1923, celo eno leto pred prvim BMW. Imel je 500 kubični enovaljni motor, ležeči izpušni ventil, cantilever zadnje vzmetenje (ki se mu takrat še ni reklo tako). Po mnogočem je ta motor še danes tehnično zanimiv. Njegovi nasledniki krasijo muzeje in privatne zbirke ponosnih lastnikov. Enocilindrske motorje ljubkovalno kličejo "salamoreznice". Ves čas, dokler so jih proizvajali se niso dosti spreminjali, ker za to ni bilo poterbe. Sloveli so po svoji zanesljivosti in enostavnem vzdrževanju. Danes pa slovijo še po tem, da skoraj vsi še delujejo in da se za njih lahko dobi praktično vse rezervne dele.

V šestdesetih letih je tovarna Moto Guzzi pričela proizvajati dvocilindrske motorje. Dva cilindra prečno postavljena na "V", pod kotom 90 stopinj, ponosno štrlita iz motorja in veljata za zaščitni znak tovarne. Sam sem lastnik treh motorjev Moto Guzzi. 850 Le Mans, letnik 1977 mi je dolga leta služil in še vedno čaka, da si vzamem čas zanj. Postal je družinski član, od katerega se za nobeno ceno ne bi hotel ločiti. Ta legendarni motocikel, je v času svojega nastanka slovel po izredni legi na cesti, odličnih zavorah, ter po zanesljivem in hitrem motorju, saj je bil eden prvih, ki je presegel hitrost 200 km/h.

Moj drugi motor je California 1100, hiter in udoben potovalnik. Zaradi odličnih voznih lastnosti in bogate opreme je zelo popularen, v ZDA je postal celo "Cruiser leta 1998".

Povpraševanje po the motorjih je izredno veliko tako, da jih v tovarni ne uspejo izdelati dovolj.

Tretji motor, katerega lastnik sem postal pred nedavnim, pa je Quota 1100 ES. Ta enduro motor velja med ostalimi cestno in športno usmerjenimi motorji Moto Guzzi, za nekakšnega "grdega račka", ki je namenjen le dolgonogim motoristom. Ima pa veliko dobrih lastnosti in je dolgo časa velja za najhitrejši serijski enduro motor.

S Quoto 1100, ki sem jo nabavil pod zelo ugodnimi pogoji se z mojo življenjsko sopotnico odpravljava na pot okoli sveta. Zaradi zahtevnega podviga, ki uvaža motorna kolesa Moto Guzzi, firme Avtoplus iz Kopra, in z odgovornimi v matični tovarni dogovoril, da pridem k njim na usposabljanje in da bom dva dni vajenec v proizvodnji. Ker je že nekaj časa prisotnost nezaposlenim v prostorih, kjer poteka proizvodnja motornih koles prepovedana, se mi je ponudila redka prilika, da spoznam tovarno od znotraj.

Majhen kraj, Mandello del Lario se stikata ob strmih bregovih jezera Como. Pokrajina spominja na slovenske gore. V od vetra razburkani jezerski gladini se odsevajo strmo vzpenjajoči vrhovi okoliških gora, na katerih je tudi sredi poletja videti zaplate snega. Po dolgočasni vožnji po neskončnih avtocestah padske nižine, deluje malo mestece kot počitniški raj sredi Alp. Vile bogatašev, vpete v pobočja okoli jezera pričajo o nekdanji popularnosti kraja. Podnebje je prijetno - pozimi so temperature zmerne, poleti pa ni prevroče, ker veter pihlja po jezerski gladini in hladi ozračje. Rastlinje je tipično sredozemsko: omorike, pinije in borovci kar tekmujejo kateri bo vrgel več sence na vrtove prijetnih gostiln in na ulice, po katerih se sprehajaš. Na ozkih ulicah med gosto pozidanimi hišami boš, kljub prijetnemu hladu srečal le malo ljudi: Italjiani ne hodijo peš - oni se vozijo! Prav zaradi tega je v tako majhnem kraju lahko nastala tako velika tovarna motornih koles.

Rumene tovarniške hale se kot piščeta stiskajo pod strmimi skalnimi strminami. Nobena hala ni popolnoma v ravni črti, vse so zavite kot obala v Piranu. Kakor so zaviti tovarniški zidovi, je vijugasta ulica, ki pelje mimo tovarniških vrat. Vratar glasno prepeva "O sole mio", medtem ko čakam na vodjo tehničnih služb, pri katerem sem najavljen. "Vsak dan sem boljši. Nekega dne bom uspel - skočiti skozi okno", se smeje, ko pove kdove kolikokrat ponovljeno šalo. Po ozkih prehodih med zgradbami v ozadju odmeva hrup motorjev. Delavci se z motorji vozijo po opravkih med različnimi oddelki. Tudi tu redko kdo hodi peš. "Iščete našega šefa", vpraša mehanik, ki ga je poklical vratar. "Samo trenutek, takoj ga poiščem!" Vrooom, in že ga ni bilo več.

V servisu, ki ga imenujejo "Asistenza Tecnica" je živahno. Na delovnih mizah pripravljajo pravkar izdelane V11, športne motocikle, ki so namenjeni za testiranje. Novinarji evropskih motorističnih revij se bodo zapodili z njimi in napisali svoje ocene. "Kam gre tale?" vpraša Serafini, šef servisa. "V Francijo? Dobro ga očisti in pazi, da bodo vse cevke lepo urejene! Tistemu za Anglijo pa dvigni prosti tek, vedno se pritožujejo, da motorji radi crkujejo!" Serafini je čarovnik svojega poklica, sodeloval je pri snovanju mnogih modelov motorjev. Vedno je pri roki z nasvetom za kako izboljšavo. On je tisti, ki ga pokličejo, če se kak motor "upira" in noče dobro delovati. Mehaniku razloži kaj naj stori, ali pa stvar uredi kar sam. Preveri, kako gre od rok zamenjava pnevmatike, s katero se pri vulkanizerskem stroju muči manj izkušen delavec. "Živali," pravi. "Novinarji so navadne živali! Temule je uspelo v enem dopoldnevu uničiti obe gumi!"

Sermini, dobi nalogo, da mi razkaže drobovje enakega motorja, s kakršnim bom opravil potovanje okrog sveta. Pripelje testno Quoto 1100 in jo postavi na delovno mizo. "Zdaj pa le vprašaj, kar te zanima", pravi. "Če želiš, jo celo razmontirava."

Analizirava, kaj se pri dolgi vožnji na motorju lahko pokvari. Razdirava in sestavljava razne sklope. Odkrivava skrivnosti drobovja motocikla. Sermini razlaga in navaja podatke. Tu in tam izgine in se vrne s fotokopijo strani iz kataloga ali delavniške knjige, ki bi jo bilo dobro imeti s seboj. Najtrši oreh predstavlja elektronski vbrizg goriva. Sermini prinese računalnik in ga priključi na napeljavo motornega kolesa. Na zaslonu se prikaže obratomer, termometer za temperaturo olja in zraka, ter trimerji, s katerimi se kar z računalniško miško nastavljajo parametri vbrizga goriva in predvžiga. " Brez računalnika, si na terenu mrzel", pravi Sermini. "Vendar lahko nekatere okvare odpraviš le s priročnim orodjem, kakršno ima vsak mehanik."

Pridruži se nama konstruktor Quote 1100. Razloži dobre lastnosti tega velikega terenca, ter razkrije nekatere šibke točke. Zagotavlja, da so motor temeljito preizkusili in da težav na poti ne bom imel. Seveda pa bo šele po koncu potovanja znano, če so vsi sestavni deli zdržali napore dolge vožnje. To je tudi razlog, da tovarna podpira popotnike in jih včasih, tako kot mene, sponzorira.

Delo v proizvodnji je klub delovnemu dnevu potekalo umirjeno, brez vrveža. V dvorani, kjer so zlagali motorje, se tekoči trak premika zelo počasi, občutek negotovosti zaznaš šele, če stopiš nanj. Delavci iz košar jemljejo dele, ki jih sicer vidiš v skladišču rezervnih delov. Sledim tekočemu traku do tam, kjer je motor že skoraj povsem sestavljen. Vanj nalijejo olje in ga vrtijo, dokler se ne prikaže na glavah. Še pokrov glave in motor ger v montažo. Z drugega konca se zasliši značilno škrtanje menjalnikov. Delavec končane menjalnike pritrdi na vrtečo se gred in preizkuša kako delujejo.

"Zakaj imajo menjalniki prosti tek med drugo in tretjo", vprašam možaka, ki z vzvodom v rokah pretika prestave.
"Saj ga nimajo!" odvrne in me povabi, da sam preizkusim. Zgrabim vzvod in hitro najdem tisti prosti tek, ki sem ga med vožnjo z Moto Guzzijem na cesti mnogokrat našel, kadar se je najbolj mudilo.
"Kar precej si se namučil, da si ga našel, pa praviš, da imaš izkušnje. Manj izkušeni od tebe ne bodo imeli nobenih težav", je med smehom dejal možak in že natikal naslednji menjalnik.

Sestavljanje motociklov poteka v prvem nadstropju. Vzamejo motor in nanj obešajo vse ostalo, od okvirja naprej. Vrstni red montaže je povsem drugačen, kot če sestavljaš motorno kolo na servisu ali v garaži. Delavci sestavljajo posamezne komponente in jih nato vgrajujejo na motocikel, ki drsi po montažnem traku. Izjema so le specialisti za zahtevne komponente, kot so zavore, električna in elektronska napeljava. Ti delavci veljajo med delavci v montaži za večvredne in radi vidijo, če jih kličeš "dottore", ali pa kar "maestro".

Svetlobna telesa in dele kot so plastični in lakirani rezervoarji ter blatniki izdelujejo drugje, pri kooperantih. Delavci jih le izluščijo iz plastičnih vreč in jih nosijo k montažnemu traku.
Čisto na robu dvorane na stojalu, delavec drži sedež in vanj pritrjuje nosilce za električno napeljavo. Njegove roke mehanično ponavljajo priučene kretnje, medtem ko možak zvedavo gleda okrog sebe.

"Tale je pa iz Bosne," pojasni moj vodič. "Mar ga ne boš pozdravil, saj ste praktično sosedje?" Opustim predavanje o zemljepisu in pristopim možaku, ki se predstavi za Ismeta.
"Delo ni zahtevno, stalno eno in isto," razlaga Ismet. "Tudi plača ni slaba, vendar je z miljon šestotisoč lir težko preživeti ves mesec. Žena nikjer ne dela, stroški za šolanje otrok in stanovanje pa veliko stanejo.
"Dobro delaj," sem se poslovil, "da ne bo reklamacij!"
On pa - "Pozdravi Škofjo Loko, tam poznam vsakogar!"
Na koncu dvorane preizkušajo sestavljene motocikle. Na ekranih računalnikov utripajo merilci in potenciometri. Hrup motorjev dušijo debele prezračevalne cevi, nataknjene na izpušne cevi. Preden zapusti taovarniško halo, gre vsak motor na končno kontrolo in nastavitev.
"Poglej tole mast," mi razlaga Enzio. "To je posebna mast, s katero namažem konektorje na elektronski napeljavi. Nihče ne bi opazil, če je ne bi dal, vendar bi bile reklamacije bolj pogoste." Z ljubeznijo mi je razkazoval elektronske komponente in razlagal, kako že dolga leta ravna z njimi. Zlahka sem razumel, zakaj ga kličejo "dottore."

Dva dni strokovnega ogleda sta kar prehitro minila. Čeprav tovarna Moto Guzzi ni velika, tu izdelajo motorno kolo v 220 minutah. Lani so jih izdelali okrog 6500. Njihovi proizvodi razveseljujejo motoriste, ki se v senci orla dobro počutijo. To potrjujejo motoristi, ki iz cele Evrope prihajajo na dopust v Mandello del Lario, zato da si ogledajo tovarniški muzej motorjev, se pozanimajo kaj je novega v proizvodnji in se posvetujejo s strokovnjaki na "centro assistenza".

Vzdušje malega kraja ob jezeru Como je treba doživeti. Kdor je slišal značilno brundanje ali rjovenje motorjev po ozkih ulicah med stenami visoki hiš, tega nikoli ne bo pozabil.

Uroš Blažko