E-mail
Novice Povezave Vpis v klub Guzzi oglasnik Guzzi Trgovina Moto Guzzi forum Člani

Ta potopis je del potovanja okrog sveta, ki sta ga z motorjem Moto Guzzi Quota opravila Metka Šalehar in Uroš Blažko. Potovanje je trajalo dvakrat po eno leto.


Eksotično osvajanje otoka

V mislih pestujem načrt, da bom potoval od otoka na otok. S Sumatre na Javo, od tam na Bali, Flores, Lombok in naprej do Vzhodnega Timorja in do Papue Nove Gvineje. Vendar ne vem, če bo načrt uresničil, preveč neznank je pred mano. Sklenem, da se prepustim naključju. Bomo videli, kako daleč me bo zaneslo

Potniški čoln se približuje obali Sumatre. Najprej se začnejo pojavljati ribiške barke, nato se na obzorju prikaže zelena črta palm. Čoln zapelje v izliv reke in nadaljuje vožnjo med bregovoma. Med palmami se kažejo koče na visokih koleh, ki izgledajo kot suhe južine. Oguljene deske lesenih barkač se zlivajo s pomoli iz prav takšnih desk. Obala je vedno gosteje naseljena in za zelenje zmanjka prostora. Približujemo se Tebingtinggiju, ki ni nič drugega kot zakotno in pritlikavo pristanišče. Glavna pristajalna ploščad je na sodih plavajoč betonski blok, zagozden med dvema železnima koloma.

Indonezijski vizum imam, nimam pa dovoljenja za uvoz motorja. Na pomolu se prikaže policaj in pobira potne liste, mene pa razjeda skrb, kako se bo izteklo. Če se bo obesil na zakone, me lahko zavrne in pošlje nazaj v Malezijo. Ampak, saj sploh ne ve, da imam motor! Tovorna ladja Kurniahu, na kateri je naložen moto guzzi, je še vedno nekje na morju in prispe šele popoldne. Sklenem, da bom igral dvojno igro: najprej se bom izdajal za pešca, ko bom imel vstopni žig, pa bom prijavil še motor.

Moj prvi vtis je, da so domačini temnejši in bolj neurejeni od Malezijcev. Imajo širši obraz in večje oči. Veliko Indonezijcev ima gnile zobe, ki pa jih zelo radi kažejo, ko se zasmejejo. Ne govorijo angleško, razen redkih izjem. Mejni policisti so sicer urejeni, vendar ne preveč. Vidi se, da smo danes prvi potniki na tem pomolu in vprašanje je, če bo pristal še kak čoln. Domačine in Malezijce takoj spustijo naprej, mene pa odpeljejo na policijsko postajo.

Obala, ki gleda iz džungle je gosto poseljena.

Čakajoč na Godoja

Policijska postaja ni prava beseda, znajdem se v z vseh strani odprti baraki. Policisti se pogovarjajo v svojem jeziku, si pripravljajo čaj in režejo prigrizke. Tu in tam kateri vzame moj potni list, me kaj vpraša in ko skomignem, ga odloži nazaj na mizo. Ponudijo mi skodelico čaja in se pogovarjajo naprej. Policisti prihajajo in odhajajo. Na pomol pripelje čoln in nekdo stopi tja, da pregleda dokumente. Takoj pride nazaj in se zopet usede. V barako vstopi civilist in mi nekaj reče, potem pa spet odide.

Življenje v policijski baraki se odvija naprej. »Zakaj se nihče ne ukvarja z mano?« se sprašujem in se presedam na klopi. »V kakšno deželo sem prišel in kaj vse se bo zgodilo z mano? In zakaj moram čakati?«

Gledam čez pomol na blatno vodo. Mimo pripelje ribiški čoln. Smo na reki ali na morju? Sploh mi ni prišlo na misel, da bi zajel vodo in poskusil, če je slana. Zadnjič sem se kopal v morju na tajskem otoku Samui, potem pa sem valove gledal le od daleč, saj oceane jemljem le kot oviro med dvema kontinentoma. Nekateri pa hodijo na morje na dopust, samo zato, da lahko čofotajo in se pražijo na soncu. Metko bom odpeljal na morje, ko se vrnem domov, ali pa se bova namakala že v Avstraliji, kjer se mi bo pridružila.

Zakaj se nič ne dogaja? Na klopi sedim že dobro uro, pa sploh ne morem reči, da sem v Indoneziji. Kaj policisti nameravajo z mano?

Če bi pristaniške delavce srečal kje drugje, bi se jih gotovo ustrašil

Kljub vsemu sem na Sumatri. Pred oči mi prihajajo podobe, ki so mi kot otroku burile domišljijo. Sredi neprehodnih pragozdov so tigri in strupene kače, za drevesi pa prežijo krvoločni Dajaki z zastrupljenimi puščicami. Verjetno danes ni več tako; ampak kako pa je? O Indoneziji ne vem nič in v tej deželi bo vsak kilometer poti nova učna ura. Naj zavijem na sever proti Acehu, čeprav so mi to odsvetovali? Je tista cesta na avtokarti sploh prevozna in kako daleč narazen so bencinske črpalke? Ali na bankah sprejemajo kreditne kartice, ali bom moral kako drugače priti do gotovine? In kaj za vraga še čakamo?

Dan se prevesi v večer. Pomislim, da smo štiriindvajsetega decembra in da bo jutri Božič. Ga bom sploh praznoval, v tej muslimanski deželi? Oni so že imeli Hari Raja in svoje novo leto, kaj pa jaz? Jim sploh lahko dopovem, da ne bi rad preživel praznika na policiji? V Indoneziji govorijo jezik bahasa, ki je skoraj enak kot v Maleziji. Naučil sem se le nekaj besed kot so: terima kasi – hvala lepa, selamat pagi - dobro jutro in tolong saya – rabim pomoč. Kako pa se reče -hitro, in –hočem naprej, ali boste, hudiča vendar, že žigosali moj potni list?

Poskušam se pogovoriti z enim od policistov, od njegovega odgovora pa razumem le besedo Kurniahu. To je ime tovorne ladje! Torej policaji vedo, da nisem pešec in čakajo, da prispe moj motor. Kako neki so izvedeli? Saj ni važno. Očitno se jim zdi normalno, da ga pripeljem s sabo, vendar nočejo, da bi sam kolovratil po mestu, preden opravim vse formalnosti! Kamen se mi odvali od srca. Mogoče mi bo le uspelo, da se z motorjem »zmuzneva skozi zadnja vrata«, kot imenujem prehod čez mejo, kadar nimam vseh papirjev.

Ladja je zvrhano naložena z vrečami s čebulo.

Na vodi zagledam skladovnico desk, ki izgleda kot tovorna ladja. »Kurniahu,« potrdi policist z daljnogledom pred očmi. Zdaj se tudi drugi zganejo. Žigosajo potni list in mi ga vrnejo, nato pa zlezem na zadnji sedež mopeda in eden od policistov me odpelje kilometer navzgor po obali, kjer je carina.

Delavci pljunili v roke in razkladali tovor.

Poostreni carinski nadzor

Vstopim v velik hangar iz valovite pločevine. Blatna tla se končajo na pomolu, kjer pravkar privezujejo staro znanko, Kurniahu. Zdelana lesena barkača, s kabino zadaj in s tovornim prostorom spredaj, se pohlevno stiska k pomolu. Na dvignjenem kljunu štrli v zrak dvigalo iz zarjavelih cevi, verig in natrganih žic. Zvrhano je naložena z nekakšnimi vrečami tako, da izgleda kot velik sladoled. Splezam na ladjo in iščem, vendar so povsod le vreče. »Kje je motor,« vprašam enega od mornarjev, on pa z roko pokaže v sredino kupa.

Okrog mene se zbere gruča mezdnih nosačev s cunjami okrog glave. Če se mi silaki ne bi prijateljsko nasmihali, bi pomislil, da sem padel v leglo gusarjev. Odpeljejo me v z latami ograjeno kantino in mi ponudijo čaj. Eden čez drugega se pogovarjajo z mano, vendar razgovor ne pripelje nikamor. Kažem, da je moj motor na ladji, nekje pod vrečami, oni pa se smejijo, češ da to ni nobena težava, saj bodo vreče itak iztovorili. Ponudim jim cigarete in v trenutku se znajdemo v dimnem akvariju. Potem mi nekdo ponudi svojo cigareto in reče: » Tobaco – good, kretek – very good.« Še ena nova beseda, pomislim in potegnem, vendar ne začutim nič, le medeni okus po čajnih listih.

Končno se je motor prikazal izpod vreč.

Medtem se je že stemnilo. V hangar je pripeljal tovornjak in možakarji so začeli z iztovarjanjem. Z vrečami na ramah so lovili ravnotežje po dolgih deskah, položenih z ladje na pomol.

Pokličejo me v pisarno carine z eno samo mizo, na kateri je na papirju kup riža z omako. Carinik mi pomigne, naj si postrežem. Od včeraj nisem še ničesar zaužil, zato si ne dam dvakrat reči. S prsti grabiva riž in zajemamo omako, dokler ne zmanjka. Potem možak pomigne, naj izročim papirje motorja, si v carinski karnet obriše mastne prste in ga zapre v predal. Nekaj mi razlaga, vendar mi ni jasno, kaj hoče.

Spomnim se, da zna kapitan Amrizal angleško. Saj sem se včeraj pogovarjal z njim! Kje je kapitan, keptn ? Čez nekaj trenutkov v pisarno stopi Amrizal. »Kje je moj motor?« ga takoj napadem. Pove mi, da so moto guzzija naložili najprej, povrh pa še 200 ton čebule. »Ne skrbi, tvoj motor je pod vrečami varen kot ptiček v gnezdu. Saj sem ti obljubil!« Potem celo zadevo razloži cariniku, ki žigosa carinski karnet in mi ga vrne. Tako, papirna vojna je končana, zdaj moramo iz čebule izluščiti še motor!

Prednja maska je zlomljena, ali je še kaj?

Od osmih do enajstih zvečer se kup čebule zniža za toliko, da se prikaže vhod v podpalubje. Tudi spodaj je vse natlačeno z vrečami. Kapitan ne ve točno, kje je motor, ker ga ravno takrat, ko so ga nakladali, ni bilo zraven. Prigovarjam nosačem, naj odnašajo vreče z leve strani, vendar motorja ne najdemo. Tudi v desnem vogalu ga ni, zato me začne skrbeti. Odpeljalo je že šest polnih tovornjakov in začeli so nalagati že sedmega. Možakarje prosim, da poskusijo spredaj, bližje kljunu. Ob enih ponoči se prikaže tovor traktorskih gum.

Mornarji poženejo zarjavelo dvigalo in med škripanjem naslednji dve uri raztovarjajo ogromne črne kolobarje. Kapitan me povabi v kajuto na čaj. »Je možno, da je motor preprosto izginil?« ga vprašam. »Ne, gotovo je nekje tukaj,« me tolaži. »Nič ne skrbi, ga bomo že našli.«

Ob štirih zjutraj med vrečami zagledam nekaj črnega in utrga se mi zmagoslaven krik. »Tukaj kopljite!« kličem nosače in jih vlečem za roko. Čez nekaj minut se moto guzzi prikaže v celoti, vendar se mi zdi nekam potlačen. Med vožnjo pod vrečami čebule mu ni bilo z rožicami postlano. Stransko stojalo je zlomljeno in vetrobransko steklo tudi. Stranska kovčka sta povešena, prav tako krmilo in vzvratna ogledala. Torba z zračno tlačilko in orodjem je izginila. Motor kaže žalostno podobo in moje veselje se sprevrže v jezo. Stopim v pisarno in treščim zlomljeno stojalo na mizo.

»Ali se tako dela s tovorom!« vpijem. »Kdo mi bo povrnil škodo?«

 

Končno se je motor dotaknil indonezijskih tal

Carinik me miri z obema rokama in pošlje po Amrizala, da bo za prevajalca. »Si bil ves čas raztovarjanja na ladji?« me vpraša. »Smo mi ukradli torbo? Mar smo mi pokrili motor s čebulo? Zakaj se torej jeziš na nas, obrni se na Malezijce!«

Obrnem se na Amrizala, on pa le skomigne z ramo: »Saj sem ti rekel, da me ni bilo zraven, ko so ga nakladali. Pomiri se, saj ni tako hudo. Motor jo je še dobro odnesel, če sem odkrit, sem se bal, da bo še hujše. Stopi na pomol in ga vžgi, da ne bo še kaj izginilo.«

Moto guzzi zadiha s polnimi pljuči. Prislonim ga na valovito pločevino in se začnem poslavljati od možakarjev, ki so od nošenja vreč verjetno manj utrujeni kot jaz od tekanja po ladji.

»Počakaj!« kliče za mano kapitan. »Kam boš šel tako pozno? Lahko prespiš v moji hiši. Jutri imam prosto, pa bova šla v mesto, da ti zavarijo stojalo!«

Kaj za vraga sploh pomeni Kurniahu, ga vprašam. »Lastnik se piše Kurnia. Na ladijskem odpadu je kupil celo floto bark, pripravljenih za uničenje in jih nekako usposobil za plovbo. Imenoval jih je preprosto po abecednem vrstnem redu, in ta ima oznako na ''H''«.

 

Tekst in foto Uroš Blažko Vodmatska 34, Ljubljana
   
e-mail uros@motoguzzi-si.com Tel. 540 55 89

 

 

Dogodivščine Blažko Uroša in Šalehar Metke s poti okrog sveta so opisane v treh knjigah z naslovom "Pot v večno poletje". Nekaj knjig lahko še kupite pri avtorju.